Črna prst

Spet zgodnje vstajanje? Ne, tokrat ne… Nace ob 7. uri že čaka v meni najbližji gostilnici in žuli tisti kafe 🙂 Kmalu odrineva… a ne daleč – tja skoraj do Železnikov zmoreva, pa spet kavica. No potem pa le do izhodišča na Soriški planini. Se preobujeva in povzpneva nekam med Možic in Slatnik, kjer se nama odpre prečudovit pogled na naše Julijske alpe in meglo v dolini pod njimi.

Sledi spust pod Šavnik in greva kar spodaj mimo, brez obiska vrha… Črna prst se že kaže v daljavi…

Spust v meglo do Vrh Bače, potem pa prečenje po grebenu, ki pa ne ponuja razgledov, gozd levo in desno. Potem pa le – razgledni greben, eden lepših grebenov pri nas (vsaj kar jih poznam), tja do vrha Koble. Sva imela kar precej ustavljanja, razgledovanja in fotkanja.

Mimo vrha Koble spet do sedla in spust skoraj do planine Za Črno goro (khm, sem moral 2x preveriti) a ja, imamo v Sloveniji tudi Črno goro 😀 Povsod senca, malo potegnem in lovim sončne žarke, ki se prebijajo čez greben nad mano – včasih stegnem roko in jih dosežem, a bližje njim ne pridem. Ko pridem pod stene  uvidim, da jih kmalu ne dohitim, naredim pavzo in počakam Naceta, ki je v svojem tempu užival v sami poti.

Sledi strm vzpon do sedla, tam pa vrh Črne prsti – na dosegu roke ali 15-20 minut hoje 🙂

Spet greben s fantastičnimi razgledi.

Pa sva mimo koče dosegla tudi vrh – se razgledala in potem pri koči nekaj časa okupirala leseno klopco ob praznjenju nahrbtnikov in uživanje ob pivu – koča je bila odprta, čeprav sem dan prej na netu zasledil, da ni… no ja, bolje tako kot obratno 😀

Nazaj grede sva “skočila” še na vrh Koble, ki sva ga prej zaobšla, 5 minut pavze in spust naprej spet do Vrh Bače.

Od tam pa ponoven vzpon proti Možicu… sledil pa je samo še spust do avta in via domov. Povratek do avta je bil daljši kot v nasprotno smer. Je pa celotna pot vedno gori-doli-gori… tja in nazaj 🙂

GALERIJA

…