Anže je bil frej, zame je pa slišal da bom – in je že navalil 🙂 Zjutraj šibam na krvodajalsko, da mi odstranijo ta žleht kri (kljub večkratnim poizkusom jim še ni uspelo), Anže m pobere s svojo makino in greva… tja proti Matizovcu. Na parkingu spodaj parkirava in… Me je zvijalo že na začetku, zašvical kot še nikoli ob prvem vzponu, sopel kot lokomotiva – v glavnem bolj ali manj kriza. No ja, tokrat sem imel za izgovor puščanje krvi 🙂 Ravno na Kofcah prestopiva megleno mejo, malo spijeva, počijeva in naprej.
Dohitiva in prehitiva en multinacionalni parček, ki se podobno kot midva ustavlja in ovekoveča razgled, dan je bil res kar malo kičast. Nervozno sem pogledoval na uro in računal – kdaj morava oditi z vrha, da mi še uspe malega prevzeti v (po njem) kaznilnici otrok, po naše, vrtcu. No ja, ko fotografiram (kot običajno) pozabim na čas.
Dokaj hitro sva na grebenu – prav tako lepem, kot tisti o katerem sem pisal v prejšnjem postu. Očitno vedno ob ogledu slik podoživim trenutke in v tistem momentu je tam najlepše.
Od zgornje fotke do vrha res ni daleč. Na vrhu močan veter, zato “prestopiva” mejo in se spustiva meter, dva na avstrijsko stran, kjer je bilo popolno zatišje – idealno za malico 😀
Ura je hitro pokazala na čas za povratek… in sva šla.
Na Kofcah nafutrava še kavke (ogromno jih je bilo) in skoraj vse jedo kar iz roke. Anžetu se je kar smejalo ko jih je fotkal, meni pa tudi ko so pri rogljičkih pojedle samo tisto kar je okrog čokolade, slednja pa je ostala (zame). 🙂
…
Super fotografije – kot vedno.