Po petkovem celodnevnem sneženju, sem zvečer že razmišljal kam bi jo popihal naslednji dan… Par SMS-ov in smo bili dogovorjeni – obisk Dovžanove soteske je bil na “seznamu želja” že kar dolgo – ni bil pa planiran v snegu, a po videnem ima tudi ta soteska, podobno kot Blejski Vintgar v vsakem letnem času svoj čar. Parkiramo kjer se le da, potem pa gazimo sem in tja. Že tako je težavno “plazenje” po skalah, če pa je na njih še sneg pa traja malo dlje – nikoli nisi namreč prepričan, da ne boš stopil v kakšen tolmunček mrzle vode 🙂
Kmalu se je v sotesko prikradlo tudi sonce in otežilo fotkanje. Že sam pogled na čudovito Tržiško Bistrico in njeno skalovje odeto v sneg je bil neprecenljiv, druženje še z dvema fotoentuziastoma pa še toliko bolj.
Če bi nas kdo gledal bi si verjetno mislil, da smo bolj ali manj skregani, skupaj po sili razmer… Vsak zatopljen v svoj fotoaparat – Peter je zavzeto slikal kar s tremi ( no ja, eden je bil “fotofon”, a vseeno šteje :)).
Prehodili nismo vsega skupaj nič, a vsak meter ponudi nov pogled. Ko smo se enkrat previdno “prikopali” do lokacije je samo še škljocalo – povratek nazaj na pot pa običajno kar po isti sledi kot smo prišli – je bila vsaj “preverjena”. 🙂
Trije komadi na leseni brvi, slikanje z daljšimi časi – komedija. Še dihat nisi smel preveč globoko, tako se maje vse skupaj.
Prav pred zadnjo fotografsko postojanko – kaskadah nas je ujel pravi snežni metež, a smo vseeno končali začeto, potem pa se odpravili na toplo na zasluženo pico in pivo, tokrat v Kozuc v Tržiču.
Nekaj več fotk pa v GALERIJI
Be First to Comment