Egipt 2010 – 5 dan

Po nekajdnevnem zatišju na temle blogu pa potujemo naprej 🙂 Kaj hočemo, po dopustu je treba na šiht, pa še študij se je spet začel, ampak toliko časa bom pa že našel, da tale blog slučajno ne zaspi 😀
5 dan najinega popotovanja… plan… takoj zjutraj na Kairsko “čitadelo” – eden največjih svetovnih spomenikov v spomin na srednjeveške vojne čase. Takoj zjutraj hop v taxi… čez nekaj časa on ustavi pri robu in pravi – to je to… Sva se še nekaj časa pregovarjala, ker naju je hotel pustiti sredi mesta in the middle of nowhere ampak sva videla, da njegov english ni ravno zehr gut, pa sva se spokala ven in že mahala naslednjim taksistom 🙂 Končno celo eden, ki je vedel kam naju mora zapeljati – in sva se mu pustila!
Če od daleč sva videla, da gremo pravilno, saj se veličastna mošeja Mohameda Alija vidi iz skoraj vsepovsod! Taksi naju izpljune in potem po rahlem klančku navzgor do varnostne kontrole – in to resne. Malo pred nama so en par zavrnili, midva pa sva samo čudno gledala zakaj. Prebrskajo nama oba nahrbtnika in lahko nadaljujeva… OK. Nabaviva karti in naprej. Waaaa… tale mošeja je res veličastna.

Prvi bližnji pogled na mošejo Mohamed Ali

Okoli mošeje je zelo lepo urejeno

Mošeja stoji v središču “čitadele”, pa sva jo počasi obhodila. Okoli in okoli je tudi obzidje (midva sva bila na vrhu), ampak do roba ne moreš je povsod napeljan štrik, da turist prav do roba ne more – verjetno tudi zaradi tega, da ne bi kdo padel čez. Na robovih imajo tudi nekaj “opazovalnic”,… Pa bi šel tja… slikat mesto, pa imaš na sliki še del obzidja pač ni fino. Vidim pri eni od “opazovalnic” dva varnostnika, stopim tja in vprašam, če bi lahko na hitro skočil tja in naredil par posnetkov – “No”, kratek in jedrnat odgovor 🙂 Pa iz žepa potegnem 10 njihovih funtov, eden opazi, reče nekaj drugemu in že sta pri meni. Mu dam denar, on pa meni, da onedva sta dva… Sem rekel, da bosta že razdelila… In očitno sta se kar strinjala, saj sta potem oba odšla, reče še “Make it quick!” in že sem stal tam v opazovalnici in škljocal. Verjetno prav do roba ne prideš tudi zato, da ne vidiš kakšne razvaline so spodaj… Neurejeno… ampak tha’t the way Cairo is 🙂

"Opazovalnica"
Razgled

In ker sva bila ravno tam,… sva pa še notri pokukala 😀 Ogroooomna zadeva, Brina se je zavila (joj, kako ji nisem zavidal švicanja pod dolgimi rokavi), čeprav sva že prej opazila, da notri hodijo s takimi dekolteji, da si lahko popek od zgoraj videl 🙂 No, pustimo detajle, ona se je še vseeno zaradi spoštovanja oblekla in potem je bil spet na vrsti fotošuting okoli in okoli 🙂

Detajli na oknih
Brina primerno oblečena
Predprostor mošeje

Najbolj zanimivo mi je bilo, da vsi obiskovalci po najkrajši poti šibajo mimo pipic za umivanje nog direktno v notranjost mošeje… Midva pa sva najprej obhodila ves predprostor in iskala zanimive motive, ki jih ne manjka – sploh vse rezbarije, detajli na stebrih, ni da ni. Pa še fotke se mi zdijo bolj zanimive, če ni cel kup ljudi gor (no, odvisno od motiva :-)).

Detajl na nadstrešku, kjer si lahko umivajo noge pred vstopom v mošejo
Shranjena preproga na okenski polici
Mošeja, spredaj pokrit prostor s pipicami za pranje nog
Bele kupole z značilnimi polmeseci

Notranjost je ogromna

Strop - kot vse detajli, detajli, detajli... in to v barvah
Shranjene preproge... precej jih je 🙂
Pogled na mošejo še iz druge strani

Po ogledu mošeje pa še malo pofirbcat po “čitadeli”, tukaj je zbrano kar nekaj muzejev, od policijskega, do vojaškega, pa dve stari mošeji,… Pestro, kot povsod v Kairu 🙂 Edino, kar tukaj “manjka” so pa prodajalci vsemogočega, pa nihče te ne posluša na suho nateg… no, za spočit je ta kraj super. Vroče je bilo pa itaq, ampak dobiš nekje malo sence in že si “ohlajen” 😀 Pa še tukaj prideš nekje povsem na rob obzidja (brez bakšiša) in si lahko ogledaš še mesto v druge strani neba.

Minaret mošeje sultan Hasan, v ozadju Kairski stolp
V daljavi so se videli tudi obrisi ogromnih piramid
Gužva?
Gužva? 2 🙂

Ampak vsega lepega je enkrat konec… pa sva šla ven iz “čitadele” – ampak načrt za naprej sva imela, tako da niti nisva izgubljala časa 🙂 Kaj pogledati? Ja, mošeja sultana Hasana in mošejo Ibn Tulun… Aaa, pa še en takooo lep avto sem slikal – cel kup je teh avtomobilov – tista ta doooolga lada, ki jih pri nas skoraj ne vidiš več… In kako čudno se mi je zdelo, ker niso skoraj nič obutane, ne rjavijo (ok, ni vlage), ampak kasneje sem le zvedel, da so ti avtomobili novi! Wauuu… 30 let kasneje izdelujejo identične avtomobile?!

Lada

No, kje sem ostal? Aha… Prideva dol, hočeva vzeti taksi, pa sem rekel, dajva se kar malo sprehodit okrog tega hriba, mošeja sultana Hasana mora biti ravno za ovinkom… Hodiva cca. 10 minut, ko gledava čez cesto minarete, ki so zelo podobni enim iz knjige, ki nama jo je posodila bata za raziskovanje Kaira – midva sva imela samo Lonely Planet, tam pa ni slik… medtem ko imajo Eye-witness vodiči super slikice – no, gledava slike in minarete čez cesto in sva sklepčna, da gledava Ibn Tulun mošejo, ki sva jo nameravala obiskati. Jah, nič, čez cesto bo treba… Džiiiiiz…

Čez?

Prehodov za pešce tukaj ni, no, tudi tisti ki sva ga videla ni imel nikakršne veljave. Stojiva ob cesti običajno 3 pasovnica, tedaj 6 – nič takega – in opazujeva promet kako teče… In potem naenkrat sva bila že med avotmobili, hupajo itaq vsi, no ko so opazili da sva turista, so hupali še malo bolj, pa skoraj vsak se nama je smejal ko sva plesala med avtomobili. Uspešno! No ja, sva šele na polovici in tam sva potem malo počila pred prečkanjem iste ceste, ki pač šiba v drugo smer 🙂 In končno cela in zdrava na drugi strani nadaljujeva proti najini mošeji. Bolj kot sva hodila, bolj so bile ulice umazane, ljudje vedno bolj firbčni… In kmalu sva imela občutek, da sva nekje, kjer se turisti običajno ne izgubljajo. Hodila sva okrog po ulicah in iskala vhod v mošejo, a prav nikjer se nisva mogla prebiti do obzidja, kaj šele do vrat. Nekaj sem spraševal, a je bila tukaj njihova angleščina še slabša kot zehr gut… pa sva obupala. Brina pa si je kar oddahnila, ko sva se obrnila, saj je bil občutek neprijeten, kako te samo buljijo in se derejo za tabo, ona tu niti ni preveč slikala, medtem ko sem sam svojo mašino kar pridno matral v ujemanju fotk.

Čevlje kdo?
Sem šele pri obdelovanju fotke opazil psa mehanika 🙂
Pred vsako bajto prodajajo svojo "obrt"

Že po ulici nazaj sva gledala, kam bi midva sploh mogla proti Ibn Tulun mošeji, a se nisva mogla nikakor orientirati. Ma ničm greva čez cesto, pa bova tam razpredala dalje. In zopet čez karnekajpasovnico… En avto mimo, drugi, vse okej… In ravno stojiva med dvema, ko prinori vmes še motorist in skoraj zbije Brino… Uuuu, Brina v šok, tako da sem jo samo hitro pospremil na pločnik, kjer sva potem samo stala in se umirjala… In prva stvar ki jo je rekla: “Od tukaj naprej grem samo še s taksijem!” Pa sem se strinjal… Nima smisla, da naju kdo tukaj še povozi. Evo, taksi in via Ibn Tulun. Ven naju vrže ulico nižje, od koder se počasi priguncava do vhoda, kjer pokažejo na uro in da morava hitro, ker zapirajo – jah, ura je bila 5 do petih popoldne, tukaj pa se stvari običajno ob petih kar zapirajo – no, vsaj zastonj sva notri prišla 🙂 Na brzinski fotosešn.

Notranjost Ibn Tulun mošeje
Arhitekturni presežki
Pa še ena...
Minaret z zunanjim obzidjem

Na sliki zgoraj za to mošejo značilen minaret z zunanjim stopniščem. Je pa ta mošeja verjetno najstarejša v mestu, ki je dočakala današnje čase v originalni obliki je pa sigurno največja v Kairu, če gledamo koliko površine zavzema.

Zanimivi hodniki

Zanimivost te mošeje je tudi Ziyada, vmesni prostor med zunanjim in notranjim obzidjem, kjer so v določenih časih ustvarili stanovanjsko naselje, ki pa je bilo med rekonstrukcijo odstranjeno.

Ziyada - prostor med obzidjema
Gasilski avto

In potem greva ven, iščeva taksi… No, k sreči se je Brina spomnila, da bo kmalu sončni zahod (jap, ob 18:30 je sonček že padel nekam zadaj) in da bi bilo fajn, če šibava kar proti Kairskemu stolpu, da bova lahko slikala tako podnevi kot ko se zvečeri… pametno, ni kaj 🙂 Taksiiiii… Ko mu nekako le uspeva dopovedati kam, potem ni bilo nikakršnega problema – naju je dostavil skoraj do vrat! ibava po karte in v vrsto… Jap, sicer reklamirajo tri dvigala ampak sva videla samo enega 🙁 Pa smo stali v vrsti za dvigalo, okrog 6-7 ljudi zbašejo notri in se odpeljejo na vrh, potem na vrhu nabašejo 6-7 ljudi notri in nazaj dol… I tako sto puta… No, po kakšni urici v vrsti sva bila na vrsti, pa še kakšen človek manj je šel v lift z nama, ker sva imele nahrbtnike, pa sva mal zagužvala 😀 Na vrhu pa fantazija, rzgled da dol padeš – mesto, Nil, športna igrišča,… Noro. No iz 149 metrov višine se že pričakuje tak razgled 🙂

Kairski stolp od spodaj
Razgled na jug
Pa še razgled na sever
No, tkole se gužvajo... Pa tole je baje še kar znosno

Ob dnevni svetlobi sva poslikala vse strani, pa sva šla eno nadstropje nižje v bar na pijačo – ja vidim na price listi Heiniken  – cena normalna za naše razmere – itaq da sem ga. Vzela sva še liter pa pol vode, da ne bi dehidrirala… in Brina Coca-Colo – a glej ga zlomka… Prinese jo v kozarcu in z ledom – in ker sva se takim zadevam izogibala, da ne bi bilo kakšnih neprijetnih tekočih izletov tja kamor gre še cesar peš – o tem, da niti slučajno ne vem, kam bi šel, če bi te prijelo sredi mesta?! Vprašam, če je kokakola iz piksne in mi zagotovijo da je, odstraniva led in Brina še vedno nezaupljivo gleda. Hmm, a zamenjava, boš pivo? Pravi da ne, tako da sem na koncu pil in pivo in kokakolo…

V barčku

In potem sva skozi okno videla, da se bliža konec sončka, pa sva pohitela spet na vrh…

Preden pade v smog
Prva nočna
Pa še druga v čb

Ha in potem po neskončnem šklocanju… greva dol… aha, lažje reči kot… Vrsta za dol se je vila okrog in okrog stolpa. Sam sem stopil v vrsto, Brina pa se je usedla na rob in pisala popotniški dnevnik… In po cca. 2 urah čakanja sva potem le prišla na vrsto za dvigalo navzdol – škoda ker nimajo šteng 🙂

Še nočni pogled od spodaj

Potem pa peš čez Nil proti hostlu. Vmes sva na tleh zagledala še sliko – nekega uniformiranega dedca – direkt za na facebook. Ko pa sva prišla enkrat v hostel – ja direktno ni šlo, ker sva se vmes izgubljala 🙂 pa sva samo še padla vsak v svojo posteljo in zadrnjohala 😀

En stric
Pogled na Kairski stolp čez Nil

Pa še GALERIJA če koga zanima 🙂

© 2010, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

4 komentarji

  1. 7 oktobra, 2010
    Reply

    Končno nov zapis na tvojem blogu! 🙂 Sej vem, šola vzame kar nekaj časa, ostali hobiji pa prav tako.

    Ampak te moram pohvalit: super fotke!!! In ponovno zanimiv zapis. 😉

  2. 8 oktobra, 2010
    Reply

    Fantastično! Super fotke in zapis. Kako sem se nasmejala ob tvojem opisu prečkanja ceste 😆 To je res umetnost svoje vrste… Kajti avtomobili imajo vedno prednost…

    Super le tako naprej.

  3. 8 oktobra, 2010
    Reply

    Aja tuditukaj bi moral napisati obvezno odpreti še galerijo! Super fotke res!

  4. 11 oktobra, 2010
    Reply

    Ja nimaš kaj, prečkanje ceste je bil za naju ogromen adrenalinski podvig 😀

    Sicer se bo sedaj tempo objavljanja malce upočasnil zaradi vseh obveznosti, ampak bom sčasoma vse spisal in objavil.

    lp, Simon

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*