Razor

Da malo prekinem objave iz Egipta (ne ni jih še konec :-)), tokratni fotopis iz napada na Razor – 2601m nadmorske višine. Zakaj napad? Hja, lansko leto smo ga dvakrat hoteli osvojiti a pras.. ni pustil… Nam je tokrat uspelo? Beri dalje 😀 Sicer pa stari zapisi na forumu našega Društva za raziskovanje podzemlja… Prvi poizkus… Drugi poizkus…

Ob 3:55 že čakam Walterja na avtobusni postaji in ko pride, se odpraviva naprej do Stražišča, kjer smo imeli “meeting point” – vsi prisotni – Marko, Andreja, Walter, Nace inu moja malenkost se nabašemo v Markovega Sorry-a (Kia Sorento) in v trdi temi pičimo proti Vršiču, kjer je bilo izhodišče… Se peljemo mimo jasne, pogledamo zunanjo temperaturo, ki kaže,… brrr, 1 stopinjo… In so začeli padati predlogi koliko bo temperatura na izhodišču – Vršiču. -1, -3, -5… Uf, vedno bolj mrzli predlogi 🙂 No, na vrhu se spokamo iz avta pri temperaturi 0°C (nihče ni uganil prave temperature)in pričnemo z oblačenjem in preobuvanjem. Nace je preventivno pojedel svojo banano, verjetno zato, da mu ne bi zmrznila 😀

Potem pa lučke na glavo (kdo jo je pač imel) in naprej proti pobočjem Prisojnika in naprej. Kar nekaj časa smo še hodili v temi, ko se je počasi le začelo svetliti izza grebena Razorja, sicer je bilo takrat najbolj mrzlo ampak smo z našim tempom lepo ogrevali naše živote, tako da takrat ni bilo čutiti pravega mraza.

Pogled levo in nazaj pa je razkril, da nad nami in za nami sončni žarki že božajo višje vrhove v okolici.

Ampak veliko časa za občudovanje pač ni in šibamo dalje. Pod vstopom v steno po cca. 2 urah hoda, se ustavimo, nekaj malega pomalicamo, popijemo in v že boljši svetlobi (še vedno seveda v senci) vstopimo v steno…

V steni brez problemov, nama z Markotom že znana pot, vsaj do tam, kjer sva se prvič obrnila zaradi ledu 🙁 Ampak nadaljevanje v tistih razmerah bi bilo tako ali tako na pol samomor (vsaj z najino opremo).

In končno pridemo do točke, kjer sva se z Markotom obrnila in potem je bilo tudi za naju vse novo 🙂 Najprej tistih nekaj malega klinov in zajl, potem pa naprej. Sledila je vzpenjajoča pot po melišču, skalah… ampak pot, ki je brezsramno razdajala svoj prečudovit razgled!

Ravno za tem naravnim oknom, sva si z Markotom privoščila krepčilni počitek na toplem soncu… Jap, do tedaj smo hodili v senci, tako da je bil sonček odličen izgovor za počitek in občudovanje okolice.

A kaj, ko so nama vsi ostali že pred tem ušli… pa sva uživala sama. Hehe, do polovice poti smo čakali Naceta, ki je z nekaj težavami hodil za nami, po vstopu v steno pa je še on pobezljal naprej… Midva zadaj pa sva itaq gobezdala kot dve ženski (hm, ne vem če je prav, da kaj takega priznam), pa fotkanje na vse strani… in sva zaostala. Ampak vrh naju je čakal, bila sva že precej dlje, kot v obeh prejšnjih poizkusih, tako da kakšnega govora o odnehanju itaq ni bilo. In po 10 minutnem martinčkanju sva že hodila naprej navkreber. Mimo ledene jame, v kateri ni bilo ne ledu, ne snega. Opazovala sva tudi fotografa na grebenu, ki je prav od blizu slikal kozoroga – sam pa sem klel in upal, da mi ga ne prepodi 🙂

In po 4 urah in pol sva bila na vrhu tudi midva, zadnje dva 🙂 In glede na to, da je pot markirana za 6 ur, pohod z malicami in počitki niti ni bil tako dolg 😀 In seveda čestitke Markotu in obratno, ker sva končno ukrotila tale razvpiti Razor 🙂 Razgled fantastičen kot že po poti, tako da sem na hitro spravil vase dva sendviča in nekaj tekočine, potem pa je bilo že potrebno vpreči fotoaprat in ovekovečiti vse. Videlo se je vse do Grossglocknerja in Matterhorna (sicer ni preverjeno ampak oblika je ustrezala :-)).

Pa je bilo spet potrebno naprej – oziroma nazaj proti izhodišču. Že z vrha sem opazoval malega kozoroga pod robom in molil, da se prestavi na sonček, kjer je precej bolj prijazno za fotografiranje… In se je, tako da sva z Walterjem kar odhitela naprej, potem pa sem se mu sam počasi približal, on pa me je nekaj časa opazoval, ko pa je ugotovil, da nisem nič posebnega, se ni več zmenil zame. Tako sem v miru – mojem in njegovem – naredil par fotk in se vrnil na pot in naprej proti dolini.

Pot navzdol brez posebnosti… le to je bilo bolje, ker nisem bil tako zadihan kot navzgor in sem lažje držal fotoaparat pri miru 😀 Zato mogoče tudi malo več fotk po poti navzdol 🙂

Kaj hočemo, okrog 14h smo bili nazaj na Vršiču, Marko (ali Andreja) nam je privoščil pivce, da smo pivopivci potem lahko zdržali do gostilne Pr’ Jožici, kjer smo se okrepčali in primerno zaključili pohod.

Pa še dodatna GALERIJA tega dne.

Pa še malček razlage k fotkam – sem se le opogumil in se malo igral z HDR obdelavo – verjetno sem pri kakšni malo pretiraval, ampak bo z izkušnjami bolje 😀