Egipt 2010 – Aleksandrija

Pa spet nadaljujem z potopisom po Egiptu 😀

Z Brino sva že ob 8:30 čakala na ulici bato in šoferja Hameda, da naju pobereta in skupaj obiščemo Aleksandrijo… Ampak jih ob 9:00 še vedno ni bilo… A sva med čakanjem vseeno naredila nekaj fotk – utrinkov vsakdanjega življenja.

Prodaja nekakšne zelenjave

Prodaja kruha

Potem sva šla pa nazaj v hostel, da ne bova čakala na ulici… In ko ravno prideva v sobo, sms od bate, da bosta malo zamudila… Ko smo se končno le dobili, smo ugotovili, da danes sms-i potujejo tudi po več ur, preden dospejo do prejemnika… zato sva bila tako neinformirana 🙂 Sledila pa je vožnja do cca. 220 km oddaljene Aleksandrije – in tu je bilo na cesti kaj za videti 🙂 Vožnja okrog 160km/h, spuščene šipe, moška spredaj, ženski zadaj… Zaradi odprtih šip nisem slišal klepetanja Brine in bate zadaj, pa sem potem toliko bolj opazoval okolico in škljocal kar iz avtomobila.

Avtomobile maksimalno natovorijo
Golobnjaki ob cesti

Kilometri pa so kar šibali mimo….

Še 155 km...
Registriran za toliko ljudi verjetno ni?!

In… 220 km je minilo kot bi mignil in že smo bili pred utrdbo Qaitbay, ki je bila prva za ogled na spisku, ki sem ga pripravil dan prej… jap, sem dobil komando, da pregledam kaj je za videti in da pripravim načrt. Utrdba na obali Sredozemskega morja, je ogromna… hodiš in hodiš… pa ni konca 🙂 Na tem kraju je včasih stal svetilnik Pharos – tudi eden od sedmih čudes antičnih časov (spet edino čudo ki še stoji – piramide v Gizi). V morju okrog utrdbe še vedno ležijo ostanki svetilnika, ki sej podrl v potresih v letih 1303 in 1323 – ko pa je sultan Qaitbay na tem mestu zgradil utrdbo, so izginili še ostanki nekoč mogočnega svetilnika – nekaj ostankov so uporabili tudi pri gradnji same utrdbe.

Prvi pogled na utrdbo

V sami utrdbi pa… labirinti hodnikov v večih nadstropjih, najvišji – terasa – pa je za turiste žal zaprt.

Hodniki
Vsaka senca pride prav 🙂
Pogled na del zahodni Aleksandrije
Pogled na utrdbo iz obzidja
Proti vzhodnem delu Aleksandrije

Po ogledu seveda obvezna pijača, da nadomestimo izgubljeno tekočino… bata nam jo je nabavila kar pri prodajalcu na “plaži”, ker kakšne trgovine ali kafiča niti ni bilo videti. Po pijači pa do avtomobila… Tam je čakal Hameda, odprem knjigo in mu pokažem, kam bi radi šli naprej – zakaj pokažem? Ker Hameda angleško pač ni znal, tako da smo uporabljali dve knjigi – v eni sem mu pokazal sliko kam bi rad šel in če je pokimal, potem ok, drugače pa smo pobrskali še po drugi knjigi in iskali napis, kako se našemu naslednjemu cilju reče po njihovo 🙂 Pa je kar lavfalo vse skupaj! Smo se nabasali v avto in po rivieri proti Pompejevemu stebru… Vmes smo se seveda zaradi mene ustavili, da sem lahko fotkal 😀 Prečkam cesto in pritiskam obalni razgled na pravkar obiskano utrdbo in pogled na značilne pisane aleksandrijske ribiške ladjice…

Utrdba Qaitbay
Barve so bil že kar malo kičaste

Hameda – naš današnji privatni šofer – nas je potem dostavil direktno pred vhod v okolico Pompejevega stebra… tam kupimo karte, za Brino jih celo prepričamo, da je študentka (da malo privarčujemo) in se zapodimo med rimske ostanke. Kitajčki so prišli z agencijo – pa so jih spustili notri samo skozi vrata, od koder so poškljocali videno in se hitro vrnili v avtobus – ne hvala! Steber je narejen iz asuanskega granita – iz enega kosa – ki tehta približno 285 ton!

Steber s sfingama

Pa tukaj ni samo steber za videti, spodaj so razstavljeni artefakti iz različnih obdobij in krajev, večinoma uničeni, vendar s še vedno vidnimi detajli in napisi.

Hieroglifi
Še enkrat steber s sfingo v ospredju

Smo mislili, da smo videli že vse, ko smo odkrili še vhode v podzemne rove, kjer so včasih pokopavali Apisove bike. Vendar zaradi vlažnosti in vročine notri nismo prav dolgo zdržali…

Podzemne grobnice

Potem pa peš naprej proti proti katakombam Kom el Shoqafa. Brina je že mislila, da gremo narobe, ker je bila ulica vedno bolj revna in neurejena… A smo skoraj na vsakem ovinku slišali “catacombs” in ljudje so mahali v smer, kamor smo šli, tako da nismo zgrešili 🙂

Lokalni sadjar in zelenjavar
Zrušena hiša polna smeti

Pa smo bili potem en-dva-tri pri vhodu v katakombe… A kaj, ko je prodajalec kart hotel, da pustim fotoaparat njemu, da notri ne smem slikati. Uf, prvič: ne zaupam mu mojega fotoaparata, drugič: če ga nimam, ne morem niti na skrivaj slikat! Hm, smo se potem le domenili, da ga pospravim v torbico… Sem takoj za, ga imam takoj zunaj, če je potreba 🙂 In potem obisk prvih “nadzemnih” grobnic. Brina in bata sta stražili, sam pa sem že veselo škljocal.

Potem pa v tisto ta velikoooo grobnico. 35m globoko so skopali grobnice, v večih nadstropjih so bile, a je danes vidno le najvišje nadstropje, ker so ostala potopljena. Zanimivo, kako so našli vhod v grobnice: ko so že odkrivali zunanje grobnice in so izkopavali, se je v globino udrlo osličku z vozičkom – in so imeli kaj za videti! Mi smo se v notranjost spustili po stopnicah okrog jaška, skozi katerega so včasih spuščali trupla umrlih.

Jašek za spuščanje trupel

V notranjosti pa policaj, pa varnostnik… in sem potem spravil fotoaparat (za nekaj časa). Očitno imam preglasno zrcalo, saj je po batinih besedah policaj že spraševal varnostnika, če smo mi tisti, ki slikamo?! No, malo naprej sem v kakšnem kotičku spet lahko pritisnil kakšno fotko (ampak vedno brez fleša, da nisem delal škode).

Grobnice

In kasneje tudi varnostniku dal nekaj bakšiša, da sem lahko na določenih delih slikal, pa še razložil nam je marsikaj, kar brez njega ne bi izvedeli. Na spodnji sliki je prostor, kjer so obglavljali živali za žrtvovanje duhovom – je pa to tudi kraj, kamor je priletel osliček z vozičkom, ko se mu je udrl strop nad takrat še neznanimi katakombami.

Oltar za žrtvovanje

Po ogledu katakomb pa spet na vroče sonce in proti našemu avtomobilu.

Bolhca
Pekarna - higienskega minimuma tu ni.
Ženske nosijo stvari kar na glavah
Avtomobilski deli pred delavnicami
Tramvaj - avtomobili imajo prednost
Ozke ulice

Vse to smo videli, ko smo iskali rimski amfiteater… ko pa smo ga našli, je bil že zaprt in kljub prošnjam, nas niso spustili v notranjost… V Kairu in Aleksandriji svoja vrata znamenitosti zapirajo ob 17. uri…

Pogled na rimsko naselje

Ko smo šli mimo gasilskega doma, so imeli tam v garažah parkirana starodobnike, pa sem seveda škljocal iz ulice… ko se primaje mimo gasilec, verjetno malo zadet (po obnašanju sodeč) in prične stegovati dlan… Aha, seveda, bakšiš bi rad… Pa sem malo pobrskal po žepu in mu dal funt in se je fant nasmejano obrnil in mi pustil slikati naprej. Volk sit, koza cela 😀

Gasilski starodobnik
Verjetno kak lokalni veljak
Muc si je kar na kavbojkah uredil spalnico

Po “ogledu” amfiteatra od zunaj, pa naprej proti Aleksandrijski knjižnici, ki smo si jo ogledali samo od zunaj, saj smo bili namenjeni naprej na plažo, ujeti sončni zahod in da z Brino vsaj namočiva noge v Sredozemskem morju.

Knjižnica
Brina pred "kuglo"
Knjižnica še iz druge strani

In potem naprej, kot sem že prej omenil na plažo – k sreči je voznik Hameda vedel, katera plaža je “for free”, da nismo plačali vstopnine 🙂 in na pomolu počakali sončni zahod.

Ribiča
Brina pušča sledove za sabo
Nogice pred izginotjem 🙂

Za konec pa še GALERIJA

© 2010, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

5 komentarjev

  1. 17 oktobra, 2010
    Reply

    Luštne fotke in lušten izlet! 🙂

  2. 19 oktobra, 2010
    Reply

    Jah res je lepi spomini so tole. Fotke so tudi super sploh ena mi je blazno všeč in sicer IMG 8882. Voda je tako zelena in sploh ne izgleda umazana.

    Še en super blog. Komaj čakam naprej.

    lp, bata

    • 20 oktobra, 2010
      Reply

      bata hvala!
      Meni se voda tako ali tako ni zdela umazana… mogoče malo mivke vmes, ampak vseeno nad pričakovanji.

      lp v vaše tople kraje,
      Simon

  3. 23 oktobra, 2010
    Reply

    Zdaj mi je šele kapnilo, da je bil Pharos v Aleksandriji. Fantastične fotke. Vau… Tiste katakombe, pa tisti jašek…

    :))))

    • 24 oktobra, 2010
      Reply

      Dajana hvala. Bi naredil še več fotk v katakombah, pa smo bili pod drobnogledom 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*