Egipt 2010 – Puščava 2.dan

Prebujanje (pre)zgodaj. Brina me je že klicala: “Simon, Simon…. Boš slikal sončni vzhod?” Uf, sem bil še preveč zaliman, pa me sončni vzhod ni prav nič mikal – žal. Jaz sem še za pol urice potegnil v topli spalki, medtem ko je Brina že škljocala okoli,… Kaj hočemo, ko se človek enkrat navduši nad fotografijo… 🙂 Malo kasneje se tudi sam spravim iz spalke, pograbim sekret papir, ki je bil že naštiman na mizici in hitro… kam? Hjaaa, ko bi takrat to vedel?! Puščava ogromna, vsenaokoli polno peska, ravno tam kjer sem jaz iskal, da bi skopal jamico za… – ne bom nadaljeval stavka… – je bilo peska za kakšen prst, spodaj pa že skala. No, pri avtu ga je bilo dovolj a… saj veste. Za prvo skalo nič sreče, drugo… uuu, že z muko proti tretji in – hvala njemu – dovolj peska za luknjico – inu k sreči sem imel še dovolj časa da sem jo izkopal 🙂 Po jutranjih mučnih trenutkih pa je potem spet zapel fotoaparat in medtem ko sta vodič Alberto in šofer pospravljala “kamp” malo slikal okoli. 

Šele zjutraj sem opazil, kako dejavne so bile puščavske lisičke prejšnji večer in to noč… vse naokrog je bilo potacano, še Brina je pojamrala, da jo je ponoči celo ponesreči brcnila, ko so šnofljale okoli – jaz dam Brini kar prav, glede na to, da so ji prejšnji  večer polulale spalno vrečo 😀 

Pa smo se napokali v toyotico in se odpravili naprej… Uauuu, kamnite skulpture v tej beli šuščavi so res fantastične in popolnoma drugačne v jutranji kot večerni svetlobi 🙂 Bi lahko kar fotkal in fotkal… no, saj sem ampak vseh slik ne bom popal semle, da mi ne uidete iz bloga… 

Šofer je vijugal med temi kamnitimi “stražarji” kot nor, se vsake toliko časa ustavil, da sva z Brino fotkala in potem dirjal naprej po enkrat mehkem, drugič trdem pesku. Izkušnja pa to vsekakor je – in to pozitivna! A kaj, ko je bilo kmalu peska konec in smo bili že na cesti, ki pa ni tako zelo zanimiva. 

Kmalu zagledamo kombi, s katerim smo včeraj zapustili Kairo in tako sva slutila, da je najinega off-road dela puščave konec. Zraven se parkiramo, premečeva robo in celo čas so mi dali, da sem skuril enega preden smo nadaljevali. 

Pot nas je vodila proti oazi Farafra, kjer so naju peljali naravnost pred nek “muzej” oziroma razstavo lokalnega umetnika – celotan hiša je njegovo delo in čeprav običajno nisem pristaš kakšnih razstav in umetnin, moram reči, da sem bil nad nekaterimi navdušen. Mogoče tudi zaradi tega, ker si je umetnik vzel čas in osebno razložil svoje življenje, kako ustvarja – potem pa sva sama lahko pofirbcala v različne razstavne sobice. Nad čim sem bil najbolj navdušen? Hja, nad slikami, ki jih je ustvaril iz peska – in to ga nabere po puščavi – vse barve, ki jih potrebuje! 

Vročina je bil vedno bolj neznosna, seveda, saj smo se peljali proti jugu Egipta – ampak da bo tako hudo pa nisva vedela 🙂 Kot obljubljeno prejšnji dan, smo se ustavili še pri izviru, kjer sva se preoblekla v kopalke in se vrgla vanj… Sem bil kar malo razočaran, ker je imela voda sigurno 30°C, tisti izvir prejšnji dan pa je bil precej hladnejši. Celoten bazen je obarvan rjavo-rdečkasto verjetno zaradi železa v vodi, da pa sem to rjavo-rdečo barvo prenesel na kopalke in potem ni šla dol, pa ne bi posebej omenjal 🙂 Kjer so turisti, so tudi prodajalci nečesa… Midva sva se kopala, vmes pa sta nama dva ponujala svašta… Ok, majčke in take zadeve ok, ampak eden nama je tam ponujal kapo in rokavice… pišuka, ne vem če ni zvečer naletaval sneg v tistem koncu 🙂 So bili kar malo nadležni, ampak eden je celo prinesel čaj k bazenu, tega pa sva z veseljem spila, ko pa sva hotela plačati, je vse skupaj plačal kar Alberto… Ok, bova pa midva drugič. 

Po kopanju in čajčku pa naprej… sem prej jamral zaradi vročine? Ja, vedno slabše je bilo 🙂 Evo pa še spodaj nekaj za tiste, ki pravijo, da v puščavi ni vode! 

Pred Dakhla oazo pa smo se ustavili še pri El-Mozawaka tombs, gre za 300 romanskih grobnic vklesanih v živo skalo. Zaenkrat je območje še odprto, vendar že gradijo bajtico za prodajanje vstopnic, eno grobnico, edino, ki ima še poslikano notranjost so že zaprli in zaenkrat ni dostopna turistom, ker jo restavrirajo, ampak se je vseeno splačalo pokukati v ostale, kjer še ležijo trupla ljudi. To sploh niso mumije ampak zaradi suhega ozračja, vročine in peska povsem normalni ostanki umrlih v obdobju, ko so tukaj prebivali romani. 

Marsikaj je bilo za videti na tem koncu. Gremo mimo ene grobnice in vidim, črepinjo pred vhodom in vprašam vodiča koliko je to staro? Pa mi samo odvrne, da to je pa iz romanskih časov. “Hm, pa tega nihče ne vzame?” “Eh, to za nas sploh ni staro!” Hja, če pomislimo, da so bile piramide zgrajene 2500 pred našim štetjem in večina ostankov je iz tistih časov, potem to res ni staro 🙂 Zraven črepinje pa kos – mesa. Razlaga – isti ostanki umrlih iz tistih časov, verjetno otrok, ki pa so mu živali odnesle roke, noge in glavo… 

Ogledamo si še eno grobnico, v katero pokukam in vidim – smeti. Ja, očitno je bila najbolj pri roki in so vanjo spravljali vse živo. Valda sem fotko naredil in ko sem doma obdeloval fotografije, približam zadevo in zgoraj levo v kotu izpod smeti kuka lobanja in kosti rok in nog… Upam, da čimprej uredijo to zadevo kot turistično in da se mogoče preneha z uničevanjem! 

Od grobnic pa naprej proti Al-Qasr (pomeni utrdba), stara islamska vas. V starem delu ne živi skoraj nihče več. Zanimivost – celotna vas je zgrajena iz blata! In še vedno stoji. Čeprav morajo določene dele že prenavljati, ker jih je načel zob časa, vendar se vseeno lahko na lastne oči prepričamo, kakšno je bilo življenje v oazah mnogo, mnogo let nazaj. 

Po ogledu pa naprej proti današnjemu cilju, oazi Dakhla, kjer smo šli še na pozno kosilo in potem na zaslužen počitek v sobo. Hm, voda je tekla,… no, tekla… kapljala, tako da se je bilo treba kar znati stuširati – pa še več časa si porabil. In ko sem omenil, da je nekaj narobe z vodo, sem dobil odgovor, da tako pač je, ker imava sobo v 4. nadstropju in zato voda nima pritiska. Ok, itaq sva se že naužila egiptovskega – Take it easy! tako da nisva komplicirala ampak vzela kar je pač bilo 😀 Iz balkončka sem pritisnil še nekaj fotk, predvsem razgled, kjer se vidi, da so oaze res sredi puščave, saj za bujnim zelenjem gledaš visoke sipine drobnega peska. 

Pred spanjem pa na pijačo in šišo v mesto. Brina je za lahko noč še premagala Alberta v Backagamonu, čeprav se je prej hvalil, da bo sedaj pač igrala z egipčanom in da bo – normalno – izgubila. Po tej partiji nismo nikoli več omenjali te igre 😀 

Pa še GALERIJA če koga zanima.

© 2010, Simon. All rights reserved.