Pa je napočil dan, ko sva zjutraj morala zapustiti Kairo in se odpraviti naprej – po puščavi. Brina je že pred odhodom v Egipt prešnofala celoten www in našla agencijo, ki je popolnoma ustrezala najinim “zahtevam” – predvsem da naju pustijo v Luxorju in se ne vračamo v Kairo in cena… jap, takile izleti niso najbolj ugodni, tudi najin ni bil ampak vseeno vsaj enkrat cenejši kot najdražji 😀
Zjutraj sta naju pred hostlom pobrala najin vodič Alberto inu šofer, ki angleško ni znal, tako da niti imena ne vem… pa saj niti ni važno… torej spokala sva se v kombi k popolnim neznancem z vso najino šaro in via proti puščavi. Pismo – pa ni bilo treba tako zelo daleč iz Kaira, ko ni bilo naokrog nas ničesar več kot samo – pesek. 🙂 Dobri dve uri in pol strmenja skozi okno v prazno, ko se ustavimo na počivališču in the middle of nowhere. Alberto da komando, da nadaljujemo pot čez 20 minut in s šoferdžijo izgineta notri na malico. Jaz kot strastni kadilec sem itaq že vlekel tisto palčko za raka futrat… Brina obišče tojlet, kasneje ji sledim tudi sam in k sreči mi je razložila, da je levi WC moški – po slikici ne bi nikoli ugotovil, ker sta imeli obe slikici na vratih kiklce… Ampak sem hitro opravil malo potrebo, ker sem jo lahko bolj od daleč 🙂 Velika bi me verjetno minila ob pogledu na… (da ne bom prestrog) nečistočo
Slikanje zgornjega avtomobila je bilo itaq po svoje zanimivo… Ker imam širokokotni objektiv običajno zlezem skoraj v avto, pa ga imam še vedno celega notri – verjetno si kdo kdaj misli, da kaj z lupo iščem, ko sem tako blizu motiva 🙂 No, ko škljocnem, pa le pogledam v avto, kjer me iz zadnjih sedežev začudeno gledajo 4 zakrite ženske… Iiii, my mistake, bi moral prej preveriti “vsebino” avta, a sem le skomignil z rameni in se s čudnim korakom oddaljil in odšel nazaj proti stavbi počivališča. Kaj kmalu pa naprej po puščavi… Kljub temu, da sva skozi okno opazovala samo pesek in še enkrat pesek, ni bilo prav nič dolgočasno – kljub vsemu se je pokrajina non-stop spreminjala, če ne drugega pa samo barvni odtenek peska 😀
Po dodatnih dveh urah vožnje smo se ustavili v vasi – ali kar koli je že to bilo :-), kjer sva imela 15 minut frej – jap, kar vsi so se odpeljali nekam, midva pa sva sedela tam pri nekem penzionu na klopici in čakala. Vmes sem šel malo pofirbcat in poslikat to čudo sredi puščave. Itaq…
Ko mimo prijahata dva na osličku… ni kaj, zanimivi ksihti in že maham s fotičem in nakazujem, da bi ju slikal… Stari se ustavi, jaz škljocnem, ko se začne nekaj dreti. Jah, jaz naj pa zastopim?! Pobrskam po žepu in izvlečem dva funta ter jih ponudim staremu, ko on pokaže, da jih dam njegovemu vnuku (ali sinu – nisem ziher), pa sem jih potem dal malemu v pest. A glej hudimana, on se spet začne isto dreti… Šiba z oslom po vasi gor in dol in se dere… Sem se že mal usral, da sem kaj zajebal?! A najdemo potem prevajalca, ki razloži, da je to lokalni mesar, ki hoče da mu dam sliko – in potem mu razloži, da to pač ne bo šlo – in da mu jo bom poslal, ko pridem domov… jaz sem si mislil svoje, mesar verjetno tudi in z malim nadaljeval svojo pot.
Kasneje Alberto pravi, da se nabaševa v 4×4 Toyoto – ker da bomo pot nadaljevali s tem… Ok, midva na brzino pobrskava po nahrbtnikih, da sva vzela najnujnejše (kar se nama je zdelo primerno), ker v džipu za najine velike nahrbnitke pač ni bilo prostora… so pa naju prepričali, da bova do njih zopet prišla jutri… ok no… In se odpravimo naprej z džipom in drugim šoferjem. U madona, a stem tipom se bomo vozili?! Se mi je zdelo, da ne zna šteti niti do tri, angleščina – kaj je to? Ampak ok in sva se prepustila 🙂 Ampak že sama vožnja po vasi nama je dala vedeti, da se voziva s posebnežem, s katerim ne bo dolgčas! Vedno trobljenje sem in tja, dretje na vsakega, ki je prišel mimo in pa vedno nasmejan naguban obraz, ki je kazal tiste preredko nasajene zobe… En ovinek, se ustavimo, šiba šofer v eno bajto in privleče iz nje kruh, spet drugje jajca… Nekaj časa brska po avtu kam jih bo dal… pa jih je spravil v predalček med sedeži (ja običajno imamo tam kakšna očala, čigumije,… karkoli samo jajc ne), no on ima tam džezvico, pod katero je postavil jajca.
Po shopingu pa naprej – jap spet v puščavo. Goni šofer Toyotico čez 100 km/h po ravni cesti, kar naenkrat pa brmzanje in dol izven ceste – po pesku. Ok, očitno je to – to, sva si mislila. Potem sva itaq doumela, da naju peljejo proti veliki sipini – bličžje smo bili, bolj je šofer pritiskal na gas… u madona, kar v tisti mehak pesek bo zapeljal – in je res… na vrhu sipine sva dobila par minutk, da sva se zbasala iz avta in prvič okusila (med prsti) pravi puščavski pesek, Alberto pa je že vmes razlagal, naj ne skrbiva, da avto ni obstal četudi ima kolesa vsaj na pol v pesku 🙂
Je pa v črni puščavi polno vulkanskih vzpetin z značilno črno kapo na vrhu.
Vodič in šofer sta naju nato odpeljala do najvišje vzpetine v črni puščavi, na katero se je dovoljeno povzpeti. Skočiva iz avta, uf, vroooooče… Alberto mi zaveže arafatko okrog buče in midva šibneva proti vrhu. Še enkrat: Vrooooče, a midva vztrajava 🙂
Dobrih dvajset minut sva švicala v hrib, ko sva le dosegla njegov vrh – pri nas bi bil to – sploh izlet ne… Ampak v tej vročini ni ravno najlažji vzpon 🙂 Ampak iz vrha pa super pogled vse naokoli… In ni videti drugega kot puščavo in samotno cesto, ki se vije med vulkanskimi osamelci.
Je kar prijalo spet sesti v klimatiziran avto in odbrzeti naprej – kam? Midva nisva imela pojma… vsake toliko časa nama je Alberto kaj povedal, a večino časa sva samo sedela zadaj in strmela skozi okno in občudovala naravo, ki je švigala mimo. Zapeljali smo se do izvira sredi puščave, kjer sta se že kopala dva Kanadčana. Alberto vpraša če nimava s seboj kopalk… Ja pišuka, če nama pa nihče ni povedal, da bo možnost kopanja danes – sva jih žal pustila v velikih nahrbtnikih – nekje… Ampak naju je takoj potolaži, da bo jutri spet možnost kopanja v enem od springov sredi puščave, tako da sva samo namočila noge preden smo se odpeljali naprej.
Pa naprej… jap, na kosilo. Da ne bo kdo mislil, da te vteh krajih pustijo lačnega 🙂 Šofer parkira avto pred – dobesedno – podrtijo. O madona si misliva, kam so naju pripeljali, kjer bomo tukaj dobili kosilo?!
Vstopiva skozi vrata… stropa ni, stene porušene… Alberto pa izgine skozi eno drugo odprtino za vrata, midva pa slediva… takoj skozi vrata se je bilo potrebno sezuti in nadaljevati po pokritem hodniku, skozi katerega smo prišli potem v večji prostor, katerega tla so bila pokrita s tipičnimi tepihi in nizkimi mizicami. Zidovi, strop? Jih ni… Vse je bilo narejeno iz nekaj podobnega kot ratan (če ni celo bil?!). Neverjetno pa je to, da je bilo notri v senci prijetno hladno, zunaj na soncu pa peklensko vroče. Ko sva vstopila, so bili edini gostje domačini v kotu sobe, ki so čebljali vsepovprek, ko pa sva vstopila midva je nastala smrtna tišina in vsi so naju z zanimanjem opazovali… Brini je bilo kar malce nelagodno vse strmenje, vse dolker nista v sobo prišla še dva japonska turista, s katerimi smo se tisti dan že srečali.
In potem sva razmišljala kakšna mora biti šele kuhinja… pa sva kmalu prekinila, ker potem verjetno ne bi nič jedla 🙂 No, ko sta Alberto in šofer pred naju znosila hrano in ko je Alberto razložil, da je vse pripravil najin šofer, sva z veseljem navalila 🙂 Heh, sem se motil o šoferju – glede tega, da ne zna šteti niti do tri – hrana je bila tako lično pripravljena kot tudi v vsaki gostilini s 4 zvezdicami ni… Ša eprav nič posebnega. Tuna, zelenjava, kruh, omaka in čips – jap, prav res čips 😀 Alberto poizkusi omako in začne kregati šoferja… ker je bila preveč pekoča 🙂 Naročil mu je namreč, naj ne naredi pekoče omake, a se mu je šofer samo smejal… K sreči obožujem pekoče, tako da jaz nisem bil prikrajšan za omakico…
Ko smo se okrepčali in se ohladili pa smo se odpeljali proti beli puščavi. Pokrajina je ponujala pogled na različne skulpture ob poti, na velike gore različnih oblik, sledove vetra v pesku… Prva postaja v beli puščavi pa Kristalna gora (Crystal mountain), sicer trdijo, da se gora sestoji iz kristala quartza, vendar je sestava barit in kritali kalcita.
Zgornja slika izgleda kot prijetna mehka vožnja – pa ni… Tam kjer je precej zvoženo, se spodaj pod fino plastjo pojavljajo strjeni kosi, kot pri nas pozimi led pod frišnim snegom, ki povzročajo kar precejšnje tresenje, a če si dober kot najin šofer, se jim lahko kar precej izogneš – čisto pa ne 😀 In potem v klanec, čez eno sedlo, kjer smo se na spustu ustavili in midva sva spet pognala svoje fotoaparate v pogon in škljocala – je kar za videti akabat – naj bi pomenilo ovira, in teh je tu kar nekaj – ogromnih ovir! Visoke kamnite tvorbe, po Albertovem mnenju najlepši pogled v beli puščavi.
Zaradi peska v tevicah sem jih sezul in začudeno buljil v opečene noge in bele črte na njih – ampak za tukaj bo kar sprejemljivo 😀
Po tem krajšem oddihu pa nazaj v avto in po sipini navzdol… adrenalinsko… šofer je toyotico namreč nažgal po klancu navzdol do 100 km/h – feeling pa neverjetno dober 🙂 Pa potem po sipini počez, kjer je najbolj užival, ko je Brina zadaj visoko piskala, ker je bil avto toliko nagnjen postrani 🙂
Nadaljevali smo proti našemu današnjemu kampu, po označenih poteh – ja, vodiči in šoferji so se celo zavzeli, in označili pot, da se ne bi vozili vsepovprek in uničevali ta občutljiv predel bele puščave. Vsake toliko časa smo se peljali mimo znaka “Stay on track” – cesta oziroma pot pa je vseskozi označena s kamenjem na vsaki strani. Pavza še pri oazi, oziroma malček nižje – nižje predvsem zaradi kač in škorpijonov, ki bi se znali zadržeavti v grmovju blizu vode. Sva pa pri spodnjem izvirčku lahko opazoval kar nekaj hroščev govnačev oziroma skarabejev, ki so zelo pomembni v egipčanski zgodovini – zakaj mi še do danes ni uspelo prebrati.
Malce naprej smo se ustavili še pri najstarejšem drevesu v vzhodnem delu Sahare – el-Santa… raste kar na sredini skale sredi… ničesar, kot marsikatera stvar tukaj 🙂
Sonce se je že počasi približevalo obzorju, zato smo se hitro odpravili naprej proti meni osebno najzanimivejšemu delul bele puščave, kjer iz peska štrlijo različne kamnite tvorbe in skulpture, ki jih je izoblikovala narava – veter in pesek… Avto je švigal mimo njih, meni pa se je prst kar prilepil na sprožilec, ko sem hotel ujeti vsakega od teh milijon osamelcev 🙂
Ogledali smo si še mogoče najbolj zanimivo skulpturo v tem delu – piščančka oziroma kuro.
Je bil pa kar neizprosen in trd boj z japosnkimi turisti za takole fotko… oni se zapodijo iz avtomobila in škljocajo vsepovprek (kot midva :-)), a kaj, ko so potem plezali skoraj na vrh kure, pa valda so morali ravno tam slikati še makro, pa… no končno sva z Brino dobila možnost “prazne” znamenitosti 🙂
Po desetminutnem cikcakanju med skalami, smo se ustavili in šofer je nakazal, da bomo tu danes prenočevali. Nekaj časa sem še hotel pomagati pri postavljanju tabora, a sta me šofer in Alberto odgnala, da bosta vse postorila sama… pa ni preostalo drugega, kot da sem vzel svoje stojalo in spet slikal okoli, dokler je bilo še kaj svetlobe.
Ko se je znočilo, sva se z Brino še malo poigrala z naglavno lučko in ustvarjala napise… bolj ali manj uspešno 🙂
Pri toyoti sta vodič in šofer postavila dve improvizirani steni (verjetno zaradi vetra), vmes postavila blazine, mizico in to je bila potem tisti večer naša kuhinja, jedilnica in kasneje tudi splanica. Malo pred večerjo pa smo dobili tudi zelo zanimiv obisk. Prišla nas je namreč obiskat prikupna puščavska lisička – preverjeno pomalica vse. Od grozdja do piščanca 🙂
Po večerji smo se še zbrali z ostalimi vodiči in turisti v bližini na čaju in šiši. Ogromno petja, bobnanja in heca! Po čaju pa v spalno vrečo in v mižule 🙂
Pa še GALERIJA tega dne (p.s. okrog 100 slik 🙂 da ne bo kdo rekel, da ni bil opozorjen)
O ne, nič preveč slik ni v galeriji…
Lahko bi še kakšno dodal, ker so krasne!!!
Hmm, 100 fotk se mi zdi kljub vsemu malo preveč, sem jih že tako oklestil… Bo drugič treba že vmes manj slikat, da imaš potem doma manjšo dilemo 😀
Simon, z veseljem se vračam na tvojo stran in preprosto…..uživam
LP
Roman
Roman ti se kar vračaj… če pa ob tem še uživaš, potem sem na dobri poti 🙂
Simon, seveda si na dobri poti. Se namreč povsem strinjam z Romanom saj je tvoja stran res super! 😉
nič ne gledam teh slik, pa če so še tolk fajn, ker se šparam za predstavitev Egipta v živo. Imam samo eno vprašanje: kdaj bo?
1. A za tisto sipino sta samo 20 minut rabila? Mater ne vem če bi jaz v enem dnevu gor prilezla…
2. Čips! Ja itak, kaj ne veš, da je za egipčane najboljši sendvič bombica notri pa čips.:)
3. Noro dobre fotke, seveda bom na koncu tega zapisa šla še v gaerijo.
1. Ja, če ti rečejo, da po eni uri odpeljejo dalje, potem se pač potrudiš – ampak ni tako grozno – sploh če si še navajen vročine 🙂
2. Pfu… naslednjič potem zagotovo probam Egypt nr.1 sandwich 😀
3. Hvala 🙂
Galerija je pa sploh fenomenalna… Zakon fotke!
bata, hvala,… kaj naj drugega rečem?!? 🙂