Gruzija

Pot tja

Letos se je nekako izšlo, da sva se z Dušanom prijavila na teden turne smuke v Gruziji. Destinacija je sicer na radarju že nekaj časa, bolj za popotovanje toplejših mesecih. A ker življenje sem ter tja dobi zasuk – pa naj bo tokrat zimski obisk.

V Ljubljani se spravimo na bus, na katerem je bila že pisana druščina. Nekaj jih doložimo še v/pri Slovenski Bistrici. Od tam dalje pa proti letališču na Dunaju.

Pri tehtanju prtljage sva z Dušanom pretežka za 2 kg. Vzameva iz vreče smučarske čevlje in ponovno na tehtanje. Vse OK. Spet zapakirava pancarje v vrečo in oddava na pultu za oversized baggage. Volk sit in koza cela ali neumnost brez meja. 😁

Zaradi snežnega meteža na letališču Kutaisi, ki leži na višini 68 metrov nad morjem, smo morali krožiti nad njim, da so očistili pristajalno stezo.

Prevzamemo prtljago, se prebijemo skozi kontrolo (dolga, dolga vrsta). Nabavim SIM kartico za 35 GEL (10 €, ponudnik Magti – menda ima boljše omrežje v hribih) za cel teden brezskrbnega surfanja in objavljanja fotk za rajc. 😉 Vzamem še sendvič za vsak slučaj in že se bašemo v dva busa/kombija. Sicer so se šoferji nekaj časa praskali za ušesi, kam z vso našo prtljago – a se je na koncu nekako le izšlo.

Sledilo je 6 ur precej divje vožnje po zasneženi, zaledeneli cesti do Mestie – našega izhodišča za naslednjih nekaj tur.

Do našega hotela pridemo okrog 5ih zjutraj (po njihovem času +3h), na poti smo bili torej cca. 19 ur. 😳

1. tura

Po slabih treh urah spanja smo bili že na zajtrku, nekaj kasneje pa že pri “majhnih” Mistubishi Delica avtomobilčkih, ki se prerinejo res kamorkoli – preverjeno v vseh naslednjih dneh.

10 minut vožnje do izhodišča, nataknemo smuči in v breg.

Nekaj časa vijugamo po cesti, kasneje pa se pot le vzpne preko pobočij navzgor.

Tempo je bil večinoma pogovorni, pa še takrat je bila izražena želja, naj gremo bolj počasi. 😲 No, s prvim vodnikom le dogovorimo, da ni treba počasneje, tako da smo imeli še vedno OK tempo, brez pretiravanja.

Pod vrhom smuknemo mimo obljudene koče, kjer že vabijo na jedačo/pijačo. Večina nas smukne mimo, nekateri pa se očitno niso mogli upreti …

Na našem cilju, blizu vzpetine Tskhakzasari se pripravimo za smuko, naredimo še fotko, dve za spomin in juhu navzdol.

No, veselje ni trajalo dolgo – potem smo čakali in čakali zataknjenca v koči. Takle imamo v tako (pre)veliki skupini, ni kaj. Dočakali jih nismo. En vodnik je ostal z njima, ostali pa smo navzdol iskali čim mehkejše predele – in ni jih bilo malo. 🙃

Prehitro je zmanjkalo pobočja, sledil je še spust po cesti s skritimi minami, a vseeno kolikor vem ni bilo storjene škode.

Kar ok za prvo turo, po vsega treh urah spanja.

Prvih 9 turnosmučarskih kilometrov in 900 višincev v Gruziji.

© 2022, Simon. All rights reserved.