Detsili

Drugi dan, druga tura. Po zajtrku smo neučakani nove ture in spoznavanj novih pobočij – če bo pršič pa še toliko bolje. 😁

Med vožnjo proti izhodišču, ki je nekje med vasicama Barshi in Cheliri, se nam počasi odpira nebo in fantastični razgledi.

Nekje je treba začeti

Parkiramo na “koncu sveta” nataknemo smuči in via navzgor. Vreme ta dan sodeluje in verjetno vsi pogledujemo za ogromnimi, svetlimi plankami in sanjamo o prvem podpisu v deviškem snegu.

Res enkratna kulisa pričetka izleta. Lušten tempo, novega snega pa ravno prav, da je prekril sledi predhodnikov.

Pavze so bile redne, vsaj toliko da smo spili nekaj obarvane vode brez okusa – tak čaj smo namreč dobili v hotelu. No, s seboj sem sicer imel škatlo planinskega čaja, a sem jo po gorenjsko prinesel nazaj domov – nedotaknjeno. 😂

Zadnji del poti do sedla je tempo upadel, ker se je vodnik ubadal z utiranjem špure – pa še vseeno je bil hiter. Na sedlu je reševal še odtrgan pas za kože – nič kar ne bi rešil good ol’ silver tape. 😉 K sreči so ga imeli nekateri udeleženci s sabo. Note to self – navij ga nekaj na smučarsko palico!

Po odpravi tehničnih težav je sledil še kratek vzpon na vrh Detsilija. Pa to niti ni nek izrazit vrh, ampak precej velik plato. Za končno točko hoje so sicer določili že na pričetku platoja, a je bilo malo naprej videti višje – in smo nekateri seveda morali še tja. 😌

No, tole pasje spremstvo je sicer čisto OK, le večkrat ti pohodi smučke in te meče iz ravnotežja, medtem ko ti sledi – zato smo ga raje spuščali predse. Se je pa lepo navadil ta vaški potepuh – gre na izlet, na vrhu pa skoraj zagotovo dobi en kup priboljškov. Vsaj pri nas je bilo tako. 😉

Spust

Smuka je potekala večinoma po smeri pristopa, razmere pa fajn. Ko se človek ravno navadi na zavijanje v pršiču naleti na majhen del skorjice, ravno tolikšen, da naredi veselje ljudem okrog sebe. Pa da ne bo pomote, do dna sem vsaj še dvakrat iskal nekaj v snegu – z glavo naprej. Le kdo bi štel, vseeno je bilo enkratno! 😁

Je pa potapljanje v pršiču imelo tudi negativno nadaljevanje, in sicer sem imel fototorbico polno snega in posledično precej časa “zašvican” objektiv… Vse tja do izravnave tako ni bilo uporabnih fotografij.

Pri avtomobilih izvemo, da se je ena udeleženka poškodovala – en vodnik je bil že pri njej + nekaj naših udeležencev. Med čakanjem smo grdoglede domačine sicer spraševali, če se dobi kje pivo ali kaj podobnega za presušena grla, pa ni bilo nekega odziva. No, nekaj kasneje nekdo od njih privleče kantico neke kislice – ni zdržala dolgo. 🙃

Še sedaj nisem prepričan, če je bilo ta žeja med čakanjem kriva, da smo (nekateri) tisti dan bolj pogumno hidrirali zvečer. 🤔

Švoh 10 kilometrov in dobrih 900 višincev.