Iskanje…

… novih jam. Velikokrat sem že dobil vprašanje: “Ej, kako pa vi najdete kakšno novo jamo?” Odgovor je sila preprost – pohajkovanje po terenu 🙂

Jamarji nismo ravno ljubitelji farbanja jajc (seveda se najdejo izjeme), tako smo velikonočno soboto raje izkoristili za pregledovanje terena nam tako ljube planote Jelovica, ki skriva še sigurno ogromno novih in neraziskanih jam – vsi pa upamo, da spet odkrijemo kakšno ogromno, globoko, dolgo… Začetek (po zboru in obvezni jutranji kavici) pri Glažarici – nekje sredi ničesar – potem pa naprej po terenu, brez poti. Karta v nahrbtniku, GPS ( v kolikor lovi) in dobra volja – skoraj vse kar potrebuješ za terensko delo.

Na 1500 m nadmorske višine žafrani še veselo cvetijo

Ob pregledovanju minejo pol ure, ura, dve ekspresno hitro. Jelovica izgled menja hitreje kot voditeljice na televiziji. Enkrat gost smrekov gozd, drugič planina z idilično travico, ki kar kliče, da postaviš rit na tla,… A novega vhoda v 2 urah ni bilo še nobenega. Pade ideja, ki jo seveda takoj sprejmemo – malica! Bistvo današnjega dne 🙂 Iz nahrbtnikov letijo sendviči, pijača inu pirhi in potica – ravno toliko, da vsaj malo pokažemo spoštovanje do praznika 🙂

Še 1 ura hoje, še kar nobene nove jame na spregled, pridemo pa na planino, kjer se spet odločimo za daljši postanek, sonce je namreč tako prijetno grelo, planina je bila v zavetrju, mi pa smo imeli ves čas na svetu.

V senčnih legah se sneg še kar drži
Vsak na svojem koncu

Pregledovanje terena izgleda nekako takole – udeleženci se razbijemo vsak po svoje, ampak vsi držimo isto smer. Enkrat smo povsem na kupu drugič tako narazen, da se komaj slišimo med sabo. Vsak pregleda vsako možno špranjico – sploh so zanimive male udornice, ki od daleč izgledajo kot vhod v jamo – vedno bližje si, zmeraj bolj nabija srce – to pa sedaj bo, vhod v nedrja zemlje, daleeeeeč v notranjost – potem pa prideš zraven pa – NIČ. Takih razočaranj je precej več kot tistih pravih vhodov v jame. Ampak upanje umre zadnje pravijo in zato nadaljujemo z isto vnemo kot na začetku.

Kako sta si različna
Idilična planina sredi ničesar
Pa še ena za botanike

Tako je bilo tudi tokrat, ko smo končno odkrili nov vhod v podzemlje. Jama je globoka cca. 12 metrov, kar zadošča za registracijo in oddajo zapisnika. Notranjost jame je oblečena v led, na dnu pa se še vedno zadržuje konkretna količina snega.

Vhod

Smo pa obenem odkrili, da ne barvamo pirhov samo ljudje, tudi ptiči se nam pridružujejo 🙂 V stenah brezna smo namreč odkrili gnezdo s pirhi – ja res, prav fantastično obarvane zelen-modre pirhe…

Pirhi
Prvi vhod iz druge strani

Po koncu ogleda smo zabeležili koordinate novega vhoda – da ga bomo naslednjič lahko našli in se odpravili naprej. Cca. 100 metrov nižje še en vhod, še enkrat spust v hladno podzemlje, a smo žalostno ugotovili, da tokrat jama nima minimalne dolžine ali globine – 10m, da bi jo lahko registrirali oziroma še bolje kakšnega nadaljevanja. Ampak tudi to je jamarstvo, majhne jamice, v katere se za nami verjetno ne bo nihče več spustil.

Drugi vhod
Drugi vhod - drugič

Glede na izkušnje je bila tokratna bera kar dobra – dva nova vhoda, ena jama za registracijo, ni slabo, glede na to, da se iz takšnih raziskovanj običajno vrnemo brez novosti.

GALERIJA

© 2011, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

5 komentarjev

  1. 24 aprila, 2011
    Reply

    Lep izlet! Kaj pa živali?
    Lep članek! 😉

  2. 24 aprila, 2011
    Reply

    Lepo preživet dan, pa še eno jamo smo najdl. SUPER! 🙂

  3. 25 aprila, 2011
    Reply

    Smo preglasni, da bi videli kaj veliko živali 🙂 Edino ob povratku smo iz avtomobila opazovali ogroooomnega jelena.

  4. Roman
    29 aprila, 2011
    Reply

    Hm, Jelovica bo zaslovela kot Jamarica…lepe fotke, pa zanimiv prispevek

    • Simon
      28 maja, 2011
      Reply

      Hehe, Jamarica je itaq že, glede na to, koliko jam je že raziskanih gor – precej jih je pa še skritih, tako da jutri bomo spet prečesavali teren 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*