Sicer sem imel željo rinit v hribe… a me je boljša polovička “prepričala”, da imam previsoke cilje oziroma prezahtevne zanjo 🙂
No ja, vedno se kaj pametnega najde za preživljanje takih lepih nedelj kot je bila današnja… Ob osmih in the morning smo se zbrali 4-je iz našega društva in se odpravili na Jelovico na pregledovanje terena – seveda z obveznim vmesnim postankom na kofetu 😀 Od avtomobila, ki smo ga pustili pri rampi za planino Klom pa kar v hosto. Še dva “izgubljenca” sta nas spraševala, če gremo proti Ratitovcu, pa sta samo čudno pogledala, ko smo odgovorili, da ne, da mi gremo kar malo počez… Saj potem smo jima razložili kako prideta do Ratitovca, mi pa smo nadaljevali čez drn in strn, ter vtikali nosove v vse mogoče luknje…
No, prva je imela do snega komaj 5-6 metrov, a firbec ne da miru, zato sem se spustil notri in “pošnofal”, če se pod snegom mogoče skriva nadaljevanje… pa ga ni bilo. A se vsi tolažimo s tem, da mora biti tudi kakšno razočaranje, da je potem najdba ogroooomne jame potem večje presenečenje 🙂
Malo smo že razmišljali kako bomo določili položaj jame, ker s seboj nismo imeli GPS-a… a ker jama ni dovolj velika, globoka, dolga za registracijo tukaj ni bilo problemov. Šibamo naprej v breg, pa navzdol, počez… ko se Brina nekje daleč spodaj dere, da naj pridemo, da ima en vhod. Prišibamo tja, navežemo vrv in smuk v jamo. Na dnu spet sneg, kukanje za robove ne pokaže nič novega, vendar je že globina vsaj 10 metrov, pa še dva vhoda ima jama, tako da se bo nabralo še nekaj poligona – za registracijo bo. U bi bilo fino, če bi na vsakem pregledu terena našli vsaj eno jamo za registracijo 😀
Pridem ven, Tomaž in Polona že malicata… Pa mi raziskovalna žilica ne da miru in se sprehodim po “dolinici” navzdol in na koncu… Vauuuu, en ogromen požiralnik, z vsaj dvema vhodoma – ql. Ampak najprej nazaj do ostalih. Polona in Tomaž sta že pomalicala tako da sta se odpravila do jame spodaj, medtem ko sva midva prežvekovala najine sendviče 🙂 Ko prideva tudi midva do njiju, je bil štrik že privezan. Spustim se v notranjost kjer po cca. 15 metrih krušljive stene dosežem sneg, še malo nižje pa živ led. Pogledam malo naokrog 3-je vhodi, še eden pa zasut z vrha. Po podrti smreki se spuščam nižje (da ne drsi na ledu :-)) in pod sabo opazujem luknjo v ledu in ves grušč in šaro nad sabo… Na polički vzamem skalo in fliknem v luknjo. Tu-dum, tu duuuum,… Uhu, po občutku vsaj še 20 metrov pod mano… Zaradi pomanjkanja štrika in “varnostnih norm” (sem imel edini jamarsko opremo s seboj na tej akciji), se v ledeno luknjo nisem spuščal, tako da bo potrebno semkaj še priti in raziskati.
Pa smo bili v dilemi – določitev položaja jame, da jo bomo drugič spet našli?!? K sreči smo blizu našli kolovoz, tako da smo se odločili slediti kolovozu in najti kje se pridruži nam poznani cesti 🙂 10 minut kasneje smo bili že na znani “poti”, tako da naslednjič ne bo problem najti vhoda… A ker smo se že toliko spustili in oddaljili od današnje “trase”, smo se odločili, da se kar odpravimo do avtomobilov in odrinemo v dolino – vmes pod cesto pregledamo še en vhod, za katerega pa nisem ravno prepričan, če vanj nismo vtaknili nosu na kakšni akciji prejšnjih let. Bomo videli. Ampak izkupiček tokratnega pregleda kar lep, vsaj 2 novi jami, od tega ena z vsaj 40m globine.
Večina slik tokrat od Brine – sem bil tokrat določen za poskusnega zajčka – prvopristopnika za nove jame, tako da ni bilo veliko priložnosti, da bi še sam pritiskal na prožilec 🙂 Pa drugič 😀
Zdj jih pa moramo samo še enkrat najti, potem izmeriti, narisati načrte, ter oddati na kataster. Mala malca. 🙂
[…] Copyright « Jelovica, 29.5. […]