Jelovica, 12.6. …

… ali nadaljevanje akcije iz prejšnjega zapisa. 14 dni kasneje smo se spet zbrali – tokrat samo trije, a elana vseeno ni manjkalo. Nabašemo se v avto in via Selška dolina do prvega pot-stopa – kave. No ja, v tej trojki sem bil edini kofeinski zasvojenec, kajti Brina in Tomaž sta tam cuzala kakav. Itaq je važna pavza po dolgi (10 minut) vožnji in pa nekakšna navada, da direktno na akcijo se pač ne gre – tako kot se tudi iz akcije ne gre direktno domov, ampak šele po primernem zaključku. Po zaužitju že prej naštetega in zanimivih debatah pa naprej čez Prtovč do našega “parkinga”, kjer se cesta za naš avto konča,…

Parking

Komaj stopimo iz avta že fehtarim za robčke ali še bolje, če ima kdo “skret” papir. Robčke sem še nekako napraskal in šibal v grmovje preden bi vse skupaj spustil v… no, saj ni važno, prva akcija uspešna in ko se odpravljam nazaj do ava se že derem: “Ej, a vesta kaj sem pozabil?” Oba začudeno gledata… “Čelado” nadaljujem bolj kot ne monolog. Tomaž pa v smeh – sem bil že malo hud, kako iz srca se smeji moji nesreči, pa je razložil, da se bolj smeji vsem spominom naših skupnih akcij, pozabljenih oprem, jam ki jih ne najdemo, premajhne jame,… skoraj vedno gre kaj narobe 🙂 A Brina prijazno takoj ponudi svojo čelado za v prvo jamo, da ne bom samo užaljeno sedel zunaj in čakal, tako da je bil prvi problem rešen. Oblečemo kombinezone, si oprtamo vso opremo in v breg – sem že sprašujem, kdaj bomo našli kakšno jamo, da ne bo potrebno hoditi v breg?!

Oba za mano nekaj modrujeta, da zadnjič ni bilo tako daleč, da sigurno ni bil tak klanec… Pa smo bili vseeno kmalu vsi zbrani pred prejšnjič najdeno jamo s tremi vhodi + 1 zasut. Brina priveže štrik in Tomaž se spusti do prve stopnje, kjer me počaka.

Vhod

Zabijeva svedrovec, priveževa štrik… Pa vprašam Tomaža, če je že bil v jami “prvopristopnik”? Pa pravi da ne… In kaj hočem, sem dal prednost in naj bo prvopristopnik v tej jami on. Malce nižje naredi še dodatno sidrišče in ravno preden se spusti: “In kako se počutiš, ko boš nekje, kjer ni bil še nihče pred tabo?” Odgovor: “Presrano, ker sploh ne vem kam grem!” 🙂 Ampak se je vseeno po ledu spustil v globino… Potem se je itaq slišalo samo še vriskanje, da kako je fajn in oh in sploh… Kmalu pa – Freeeeeeeej, prid.

Prva stopnja
Pred drugim breznom

Pa sem se še sam spustil do njega (čeprav sem potihem upal, da nam zmanjka vrvi), tako da sva kmalu skupaj stala na sneženo-ledenem čepu in bila za vsak slučaj vedno pripeta na štrik, nikoli se namreč ne ve, kaj se skriva pod snegom in ledom. Premajhne rokavice (tudi te sem pozabil – in mi jih je posodila Brina) fliknem iz rok in pričneva s fotkanjem dvorane in ledenih detajlov…

"Dno" in leden slap nad Tomažem
Ledene skulpture
Narobe obrnjena kapljica 🙂

Pa sva hitro začela zmrzovati, tako da se je Tomaž odpravil naprej, vlekel za seboj meter, da sva izmerila notranje brezno. Vmes pa je tako ali tako še škljocalo… Kadit pa res ne bi smel v jami – sem imel potem vse fotke meglene 😀

Notranje brezno

Zelo zanimivo v notranjem breznu pa so debela debla dreves v ledu… Samo vprašanje časa je, kdaj bo vse skupaj padlo v jamo. Eno deblo je celo na zgornji polovici brezna “zataknjeno” direktno na sredini.

Zataknjeno deblo

Ko sva bila spet v prvi dvoranici Tomaž ni hotel še enkrat zlesti v vhodni del notranjega šahta za eno fotko, tako da sva potem razopremila in se odpravila proti toplejšemu zraku in vmes kakopak še merila 🙂

Vhodna dvoranica
Drugi vhod

Zunaj naju je brina že nestrpno čakala, baje se je vmes skoraj izgubila, ko je pohajkovala naokrog… ampak važno je, da je našla nazaj 🙂 No, s to jamo se še ni končalo, tako da smo bili hitro pri drugi, ki smo jo prav tako našli na prejšnji akciji. Sam tokrat ostanem zunaj in zapisujem meritvene podatke, ki mi jih sporočata iz jame – ja, je globoka samo tistih 10 metrov, tako da smo se brez problema videli in slišali 🙂 Onadva merita, jaz zapisujem in že jamram, da nekaj kaplja… Kmalu se je tisto kapljanje spremenilo v scanje…

Druga jama
Sredi džungle? Ne, sredi Jelovice 🙂

Brina je šibala po opremo, ki smo jo pustili pri prvi jami kar ležati naokrog, s Tomažem pa sva pospravila opremo in se odpravila za njo. Medtem je ona vse že znosila pod debelo smreko, kjer smo potem vedrili kakšne pol ure in ker ni nehalo deževati, smo se potem kar odpravili do avtomobila. In po Murphyu – ko smo prišli do avta se je pokazalo sonce! 😀

Vedrenje

 

 

© 2011, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

6 komentarjev

  1. 15 junija, 2011
    Reply

    Tist dež je bil res malce odveč, ampak nedelja še vedno lepa. 🙂

    • Simon
      16 junija, 2011
      Reply

      Dež pa res ne more pokvariti veselja ob dveh novih jamah 😀

  2. 16 junija, 2011
    Reply

    Pridni ste bli. Kaj pa ime ? A ste ga že izbrali?

    • Simon
      16 junija, 2011
      Reply

      Imena bosta izbrala Brina inu Tomaž – sta to njuni jami 🙂

  3. 23 novembra, 2011
    Reply

    Živjo. bi nam mogoče zaupali koordinate oz. približno lokacijo, da bi si šli pogledat tele dve lukne 🙂 LP

    • Simon
      25 novembra, 2011
      Reply

      Sem ravnokar poslal mail.

      lp, Simon

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*