V četrtek na jamarskem sestanku slišim besedo kanjoning – in že sem naju z Brino prijavil… itaq… no, potem izvem še, da gremo po soteski nad slapom Grmečico, ki sva ga obiskala kaki dve leti nazaj in naju je prevzel s svojo lepoto in čudovitim zelenim tolmunom. Tokrat pa kar iz vrha…
Zbor ob 7:30 v Kranju, kavica na novem OMV-ju pri Radovljici potem pa naprej mimo Bleda do vasi Nomenj, kjer se se zapeljemo pod železnico do parkinga, pustimo tam en avto, se spokamo v kombi in via Nemški Rovt, se tam okoli debelo uro fijakamo in iščemo začetek grape, soteske… Ko le vprašamo domačina kje se začne, nam lepo razloži, tako da hitro parkiramo, navlečemo nase neopren in jamarske kombinezone ter opremo… Da pa bo vse skupaj še bolj ziher še “zaselotejpamo” spodnje dele kombinezonov na čevlje 🙂
Sprehod od prve luže, kjer z Walterjem takoj leživa v vodi in se hladiva – jap, v teh neoprenih rata hitro preklemano vroče 🙂 Boljše je že kot da te zebe 😀 Potem pa hoja skoraj po ravnem po lužicah in tolmunčkih… Naporno in vroče, tako da izrabimo vsako 5 centimetrsko (globine) lužo za ohlajanje. Vmes pa z očmi zbiramo razno navlako in naštevamo kaj vse bi lahko sestavili… Avto – izpušna cev, karter za olje, odbijač, luč – ni da ni. Skoraj bi opremili tudi kakšno mizarstvo z žago in klinom za sekular… Kakšna vilica se tudi najde, pa potem okvir za kolo, pedala, zobniki… Kriza kaj vse ljudje zmečejo v grapo… No ja, baje je že splošno znano, da je v tej soteski “svega in svašta”.
Prvi tolmunček – zbiranje poguma za skok, saj niti ne vemo kakšna je globina… ampak iz 50cm višine pa ja ni problem skočit… pa je bil 🙂 Ampak sem zmogel 😀
Pa spet ravnina in kobacanje preko drsečih skal in vsake toliko časa padec kakšnega od sodelujočih. In končno prispemo do dela z malo več vode, tolmuni in spenjeno vodo – super.
Prava milina spuščanje, plazenje, plavanje, obhod vseh starih debel, ki so padla v sotesko – ampak vse pa ekstremno mastno in drseče… Fantje smo raziskovali naprej in opremljali z vrvmi, naše boljše polovice pa so vsako čakanje izrabile in se povzpele kam na suho – kot kakšne podgane so običajno čakale na deblih pred spustom 😀 Pa ni mišljeno žaljivo, ma kaj če je bilo pa res 😀
Neopren + kombinezon = enkratna kobinacija. Človek kar lepo lebdi v vodi s tem, se niti ni treba preveč matrat z mahanjem da bi ostal na površini. Mahanje ja,… ne moreš drugače reči, saj kakšnega lepega sloga v neoprenu noben od nas ni zmogel 😀 Končno pridemo tudi do prvega slapiča, Walter pripravi vrv, Marko se spusti, natakne potapljaško masko gor, pogleda v vodo in prikima – skoooooči! Hmm, sem kar malo otrpnil na robu, a potem sam sebe prestrašil z vzklikom “Banzaaaaiiii” in skočil… in preživel krstni skok. Ostali so sledili kar po vrvi, edino Walter je kot zadnji še skočil.
Pri naslednjem Brino poprosim, če mi prime foto-kufer, ker ga nisem imel kam odložiti, ko sem se kobacal čez rob, ko za sabo slišim “Ups!” Pogledam nazaj in moj prelepi rumeni Pelican kuferček šiba po slapu in skalah navzdol v tolmun… Preskočim par udarcev srca (če je sploh deloval vmes)?! Marko zbrano zaplava za njem po tolmunu in ga ujame preden bi ga odneslo naprej… verjetno skoraj do konca soteske… in potem bi bil fotopis sedaj končan… eh, nakladam… slikal sem naprej 😀
In tako smo se spuščali in skakali po slapičih, slapovih in plavali v tolmunih… še naprej 😀
Sem pričel opažati vlago v in na objektivu, na zrcalu, v iskalu… Povsod kjer je možno da se kaj pririne zraven na in v fotoaparat… Bogi 🙂 Ampak sem ga še vedno vlekel ven iz kufra – se pa na slikah pozna, da ni bilo vse tip top… Bo treba kar podvodno ohišje nabavit (hecam se Brina! – preden me začne “zmerjati” da bom spet zapravljal :-D). Napredovanje pa vsak po svoje… Eni po deblu z glavo naprej, drugi z ritjo… Ampak vsi smo se prebili čez vse prepreke tako ali drugače.
Nekje vmes zagledamo vrvno ograjo, ki vodi iz soteske in trije se odločijo za izstop, štirje pa šibamo naprej po vodi navzdol. Slapovi so vse globlji in nič več ne skačemo v vodo ampak se lepo spuščamo po vrvi – če bi imeli poznavalca soteske s seboj, bi bilo verjetno drugače, ampak ker ne poznamo zadeve, se je lotimo previdno, da ne bi kje kasneje polnili časopisne stolpce, bohnedaj črne kronike. Par spustov kasneje še final one preko slapu Grmečica, potem pa do avtomobila, kjer je naše cunje razmetalo daleč naokrog in smo se prijetno martinčkali medtem ko sta se Marko in Walter odpeljala po kombi na zgornji strani soteske.
Zaključek pa kar pri Baronu v Bitnjah na njihovih ogroooomnih porcijah!
p.s. 4 ure v kanjonu polnem vode, pa smo bili skoraj vsi dehidrirani… za piti namreč ni imel se seboj nihče – sedaj vemo za naslednjič… voda do vratu ni voda po grlu 😀
Pa še GALERIJA slikic.
…
..
.
Ok, podvodno ohišje pride na vrsto čez cca 22 let (od trenutka, ko odobrijo kredit). Hecam se! 🙂 Koj ko bo varianta, ti ga nabaviva. Ker očitno tudi to rabiš! 😉 Lepe fotke…
Hm, sem si že premislil… najprej rabim nov fotoaparat 😛
Ja, izzivat pa ne!
;P
p.s.
Jst pa nov objektiv. 😉
Živjo,
nekje je blo, sem slišal, gledal,….
“i ja bi ovo radio”…
Krasne fotke, uživači, res kar mal zavidam.
LP
Roman
V teh vročih dneh bi tudi sam še enkrat ponovil… mogoče kakšno drugo sotesko? 😀