Slap Kozjak in Javorca

Čudovito soboto bi bil pa res greh preživeti za štirimi stenami – čeprav sem skoraj celo dopoldne prespal 🙂 – zato sva se odpravila na izlet v bližino Soče. Prvi cilj: slap Kozjak, ki že tisočletja buči v napol jamski dvorani v bližini Kobarida. Parkirava in kot tipična turista – najprej malica… jap, vožnja je kar dolga 🙂 Po okrepčilu pa šibanje naprej… Prečkanje travnika v tej vročini je bil pravi podvig, a takoj ko sva prispela do gozda je bilo precej bolje.

Z vsakim prepešačenim metrom, sva bila tudi bližje slapu in globlje v “grapi”, kar je prispevalo k vedno bolj znosnim temperaturam 😀

K sreči ob najinem prihodu pri slapu ni bilo preveč ljudi, čeprav sva jih pričakovala glede na avtomobile parkirane na izhodišču… Tudi tisti, ki so bili, so se počasi odpravili nazaj, midva pa iz lesenega podesta po drsečih skalah navzdol do tolmuna, namestila fotoaparate na jobo stojala in hitela s škljocanjem 🙂

Pa nisva imela dolgo “samote”, saj so se nad nama kar hitro nagužvali obiskovalci, tako da sva se hitro povzpela nazaj na pot in se  prebijala na poti ven… K slapu se je namreč ravno takrat usul cel avtobus obiskovalcev… Sva imela res srečo, da sva bila tam ob pravem času – glede na kopalke in brisače so se imeli namen tam celo kopati – zmrzovati 😀 Sicer pa to niti ni bil še konec najinega izleta,… Sva se odpeljala še na Kolovrat, tretjo obrambno linijo italijanskih vojakov na Soški fronti. Se pripeljeva gor, stopiva iz avtomobila in iščeva kakšne informativne table, da se odločiva če se splača sprehajati po tej vročini po nekdanjih položajih. Table nobene – se odločiva da nadaljujeva na najin naslednji cilj. Kaj pa vem, preden se namenim kuhat po vročem soncu bi vseeno rad videl kaj me čaka?! Kakšna tabla z osnovnimi informacijami bi bila kar dobrodošla. No ja, vse je za nekaj dobro… Kot sva kasneje ugotovila, bi zamudila najin naslednji cilj, če bi se potepala po Kolovratu – ki pride na vrsto drugič.

Gasa po cesti proti Tolminu, pa potem malo lutanja – v osnovi imajo tod okoli slabo označeno, ko pa enkrat zapelješ v pravo smer, potem je pa tako dobro označeno, da sigurno ne zgrešiš 🙂 Od Zatolmina še cca. 8 kilometrov adrenalinske vožnje po ozki, ponekod prepadni cesti, kjer parkirava jeklenega konjička in jo sopihneva v breg proti Javorci. Spominski cerkvi, ki so jo leta 1916 zgradili avstro ogrski vojaki v spomin na padle tovariše.

Večinoma lesena se dviguje na hribčku nad planino Polog. V notranjosti so na stene, ki so narejen iz “podnov” lesenih zabojev za municijo, lično vžgana imena vojakov padlih v bojih na okoliških vrhovih. Marsikateri vojak, ki je vžigal imena svojih padlih soborcev je žalostno končal nepotrebni boj in njegovo ime je bilo vžgano v soško knjigo mrtvih.

V soško knjigo mrtvih v Javorci je vpisanih 2808 padlih vojakov. V spomin in opomin na nesmiselne boje ob Soči katerih bo kmalu 100 letnica.

In sva odšla… ravno preden so cerkvico za tisti dan zaprli in se napotila proti avtomobilu. Med sestopanjem sva opazovala kačo – slepca, ki ga nisem videl ravno toliko časa, kolikor je minilo od mojega prvega obiska Javorce – kar nekaj let 🙂 Nižje naju je par spraševal po zdravilne studencu, ki pa ga midva na poti do in iz Javorce nisva opazila, tako da jim nisva bila ravno v pomoč… sva ga pa našla potem kasneje ob cesti proti Zatolminu – in si natočila polni “flaši”… če je pa izvir zdravilen pa še nisva prepričana 😀

Pa še GALERIJA

…

..

.