Kosmati vrh

Vremenska napoved za sredo je bila preveč obetavna, da bi “gnil” doma, zato sva se s Petrom že v torek zmenila, da jo s smučkami mahneva na tisti “naš” Kosmati vrh, ki se bohoti v višino zraven Ratitovca. Ob osmih sem ga pobral doma, potem pa proti Prtovču in še malo naprej do lovske koče, kjer parkiram – stopim ven in začuda – ne zebe! Sicer temperature nisem preverjal, ampak je bilo definitivno topleje kot v dolini – 9°C. Hitro natakneva smučke in že šibava po poti navzgor. Sicer se je okrog naju motala meglica, tako da kakšnega super razgleda ni bilo, a sva že na poti proti izhodišču opazovala, da se megla zadržuje nekje na polovici hriba, tako da sva na vrhu pričakovala sonček in naju megla spodaj niti ni motila 🙂

Snega je bolj malo a je tako fino pomrznjen, da ga je tudi 5cm dovolj, pa ne prideš do podna 😀 Prečkala sva plazove (ki so vedno tam pozimi :-)) in razmišljala, kako bova te zmrznjene trde “balvane” nazaj grede presmučala?!

Po teh plazovih pa brez večjih pretresov naprej do spomenika in potem v breg… Običajno hodimo na Kosmatinca kar po grebenu, a sva tokrat šla po drugi poti, okrog in potem po severni strani navzgor. Bi bilo fajn, če bi se že navadil nositi serenače s sabo – doma mi prav nič ne koristijo 🙂 – Peter jih je nataknil in šibal po pomrznjenem snegu, sam pa sem komaj držal njegov tempo, saj sem z vsakim korakom oddrsaval navzdol – mučenje! Vmes se nama je prikazal še Triglav v vsej svoji veličastnosti – seveda oba fotoaparate iz torbic in škljoc, škljoc…

Na vrhu pa spet cel fotosešn z okolico 🙂 In začuda ni pihalo – oziroma zelo zelo blago, kar na tem vrhu skoraj ne doživiš.

Po fotosešnu pa uživancija navzdol… Jupiii… Na severno stran dovolj snega, greben je bolj gol kot zasnežen. Do avta sva ene parkrat škrtala po skalah ampak nič hujšega 😀

Pa še GALERIJA