Turno potepanje

Prav res letos še ni bilo zapisa ne tem blogu… Ampak včasih radi rečemo, da je bilo zatišje pred nevihto 🙂 Čs pač ni dopuščal pisanja, verjetno sem tudi sam kriv da je tako – organiziranje časa pač nikoli ni bila moja dobra stran 😀
No, pa da se umaknem od opravičevanja k temi posta… Z Walterjem sva se dobila ob 7:00 na parkingu pred “najboljšim sosedom” v Škofji Loki, kjer sem se presedel v njegov avto in sva šibala naprej – Bled, Bohinj proti najinemu izhodišču pod planino Blato. Hm, adrenalinska vožnja po zasneženi vijugasti cesti, poskakovanje avtomobila izven kolesnic… Potem pa – bzzzzzzz, bzzzzzz,… avto obstane. Midva seveda takoj ven, natakneva verige in bzzzz, bzzzz, nikamor… Tisto verigo katero sem namestil jaz sname in se ovije zadaj za gumo, da jo komaj snameva in ponovno namestiva. Potem sva le speljala in nadaljevala dva, tri ovinke naprej, kjer sva – nasedla 🙁 Leva prednja guma v zraku – zabaševa spodaj nekaj kamenja in vej, pa se ne premakne. Walter potem z dvigalko dvigne avto, da sva lahko nametala kamenje direktno pod gumo, spustiva avto, Walter spelje, jaz zadaj porivam – in uspelo nama je in dva ovinka naprej le parkirava 🙂 Namestiva smučke in jo mahneva naprej. Pred planino Blato pa levo v breg proti Planini pri Jezeru.

Proti Planini pri Jezeru

Mal gor, mal dol… snega pa ravno prav, da s smučmi ne drgneš po kakšnih zoprnih kamnih 😀 Po urici hoje le zagledava bajtice in kočo na Planini pri Jezeru. Vreme bolj tako-tako, čeprav je prej kazalo na super kičasto vreme 🙂

Planina pri Jezeru
Vode pa nikjer

Po kratki pavzici pa naprej proti planini v Lazu. Uf, gor in dol in goooor, pa potem doool – škoda energije 🙂 Ampak pohajkovanje sredi ničesar – neprecenljivo. Nobenega pohodnika ali turnega smučarja pred nama tiste dni – samo stare sledi sva videla in jim sledila in obenem puščala svoje odtise v snegu. Spuščanje s psmi na smučkah – svoje sorte užitek, sploh ko kdaj cepneš na betico 🙂 Dodatna ura mine kot bi mignil in sva že na planini v Lazu. Gručica bajtic, iz nekaterih se je celo kadilo, na vratih ene od njih pa postava, ki je opazovala dva mimoidoča… Pa se nisva nič ustavljala… do prvih smrek, kjer sva pod eno, kjer ni bilo snega posedla in nekaj malega prigriznila.

Planina v Lazu

Potem pa naprej proti Debelemu vrhu oziroma bolje – zmenila sva se, da bova hodila do 13. ure in se potem obrnila nazaj v dolino, da naju slučajno ne bi lovila tema 😀 Kmalu začnejo smučke ob prečenjih zdrsavati… “A dava gor serenače?” moje vprašanje. Walter pa le odvrne, da jih je pozabil v avtomobilu. No, sam jih potem le nataknem in precej lažje napredujem, medtem ko je Walter snel smučke in se vzpenjal peš. Vmes sva še opazovala kar nekaj gamsov, kako so se podili po zasneženih pobočjih in skakali tam, kjer bi sam komaj stal 🙂 Eden od gamsov je bil zelo igriv, saj je kar naprej delal kroge okrog svoje osi… Kot kakšen pes, ki se veseli gospodarja, priboljška… 🙂

Proti sedlu
Pogled v dolino

Vreme je bilo iz minute v minuto slabše… Megla se je vedno bolj spuščala – no ja, tudi midva sva se vedno bolj dvigovala 🙂 Walter mi je peš že kar precej ušel in ko sem dosegel rob in v megli iskal njegovo postavo – nikjer ga ni bilo… Prečim v smeri, kjer bi pričakoval njegove stopinje, da bi vsaj vedel v katero smer je šel in ko jih najdem, samo sledim. Ravno malo fotografiram meglo okrog sebe, ko ga opazim na vzpetini pred sabo.

Tokratni cilj

Kar z malce več vneme se zaženem v zadnjo strminico, saj vem, da je gori tokratni cilj – in potem samo še navzdol 🙂

Pred spustom

Sledila je priprava in spust po mešani podlagi… En zavoj trd, drugi mehak sneg, pa spet… in tako dalje. Nekajkrat sem končal na riti, na boku, na glavi… Ampak uživancija pa še vedno. Spust do planine v Lazu, kratka malica, pa spet limanje smuči in vzpon na sedlo in smučanje dalje po ozkih poteh – na koncu proti avtu so bile noge že kar precej “zdelane”, tako da kakšnih lepih zavojev ni bilo več videti z moje strani, sem bolj kot ne oddrsaval. Ampak izlet vreden vsega truda. Zaključek pa v Moby Dicku v Lescah – odkar je mimo speljana avtocesta tam ni gužve – pice odlične, pa še hitra postrežba.

© 2011 – 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

4 komentarji

  1. 30 januarja, 2011
    Reply

    O, pa je le prišlo do nove objave na tvojem blogu. Super!

    Lep izlet sta si zadala, pa sem vseeno vesela, da nisem šla zraven – saj bi verjetno že nekje na pol poti umrla od utrujenosti. 🙂

    Lepo spisano, slikce lepe – kje je pa tokratna galerija? 😉

    • Simon
      3 februarja, 2011
      Reply

      Tokrat galerije – ni! Sem objavil skoraj vse fotke, ki sem jih naredil 🙂

  2. Katja
    2 februarja, 2011
    Reply

    Fajn potepanje. Mi smo lani imeli malo več sreče z vremenom. Tura, ki se jo splača ponovit

    • Simon
      3 februarja, 2011
      Reply

      Oooo, poglej, poglej, kdo se je oglasil 😀
      O, bomo verjetno še šli v te konce, mora biti noro dobro ob lepšem vremenu, če je pa še sneg puhast, potem je pa zna biti že prav idilično.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*