Sicer ne vem zakaj, a nihče ni bil za čakanje sončnega vzhoda na Lajnarju… Ura ni bila (pre)zgodnja, saj naj bi se sonce pojavilo šele ob 7:43 uri,… Sem se še v trdi temi od doma spravil kar sam. Ob vožnji skozi Sorico, sem pogledoval proti vzhodu in videl svitanje – panika, mogoče sem kaj narobe bral, bom zamudil sončni vzhod? Po gasu in do parkirišča na Soriški planini. Preobuvanje v rekordnem času, hitenje navzgor, da sem na čase komaj do zraka prišel,… Pogled na Slatnik, nekam čudno oranžno žari – fak, zamudil. Očitno se človeku (sploh če je sam), misli poigravajo, ko sem prišel na vrh namreč še ni bilo ognjene krogle, Slatnik je bil pač v svoji barvi. 🙂


Pa se je kmalu začelo… čisto po malem…




Sicer sem boljši polovici že sms-al, da se vračam, a me je premamil še bližnji Šavnik – hiter skok do tja, na ogled razgleda 🙂



Pa je bilo pravljice konec – sonce je vzšlo, dobil sem po kar sem prišel, pa še cel dan sem imel pred sabo 🙂 Težaven povratek po ledenih flikah do avta pa sem tudi preživel.
Fotka ali dve več pa v GALERIJI
Be First to Comment