Tokrat smo se, kljub zgodnji uri, za izlet nabrali celo trije. Tomaža pobereva v Kranju in si v Lescah privoščimo kavico,… časa imamo cel dan. Še v temi parkiramo pri trdnjavi Kluže in z naglavnimi svetilkami štartamo v hladnem jutru.
Malo nad utrdbo Fort Hermann lučke že niso bile potrebne, Anže, najbolj pogumen pa je bil že v kratkih rokavih – ostala dva sva kmalu sledila. Strmina ogreje tudi najbolj zmrznjene. 🙂 Kmalu dosežemo v vseh opisih omenjeno razgledno točko – kjer se res prvič na poti lahko pošteno razgledaš.
Še malenkost vzpona in že smo pri razcepu za Koto 1313, a nadaljujemo proti vrhu – nismo še niti na pol poti. Malo višje nas z zvončki pozdravijo koze, ki se pasejo nad meliščem v senci.
Od tu sledimo lepi mulateri (majstri so bili graditelji, ni kaj) – sonce pa je kar neusmiljeno žgalo. Si niti ne predstavljam tega vzpona poleti…
Med ruševjem si privoščimo malico, brez vetrčka je bilo na soncu prav poletno. Malo višje prispemo do ostankov srednje postaje žičnice iz 1. svetovne vojne, ki se je od tu nadaljevala skoraj do vrha Rombona. Ogromno zidov, kavern,… Samo gledaš in se čudiš kaj vse so zgradili.
Sledi kratek vzpon in prečenje do grebena. kjer se nam prvič odpre pogled na drugo stranj – fantazija.
Še kratek vzpon in že smo bili prav na vrhu, 2208 metrov visokega Rombona. Nebo je bilo brez oblačka – že malo dolgočasno 🙂
Po počitku, razgledovanju, malici še čim pa je bilo potrebno še v dolino… Takoj pod vrhom sem nekje sfalil in smo potem vsi sestopali po drugi poti – zgubiti se tu niti ne moreš, smer je bila prava – navzdol 😀
Z Anžetom sva si nazaj grede ogledala še koto 1313, iz katere je res lep razgled na bovško kotlino in na sam vrh Rombona.
Sledi še mestoma strm spust po drsečem listju do trdnjave Fort Hermann, od tam pa še kratek, položen sprehod do izhodišča.
Odlična pot, vreme, družba… zaključek je bil 🙂
Celotna GALERIJA
© 2016, Simon. All rights reserved.
Be First to Comment