Januar je bil, kar se vremena tiče fantastičen, sploh vikendi so bili za izkoristiti za pogled na doline iz višine 🙂 Tako se je delalo lepo vreme tudi drugo soboto v 2017, medtem ko je bilo jutro, vsaj v Škofji Loki, turobno megleno… Se napokamo familijarno v avto in proti Soriški planini. Boljša polovica in mali se vržeta v sankanje, jaz pa zaženem proti Možicu… sledim stopinjam, ki se nekje sredi brega končajo – do tja se je očitno priboril en border in se potem spustil nazaj proti smučišču. Nekaj malega sem se še mučil navzgor a sem obupal, ko se mi je tretjič udrlo do jajc.
No, tudi prečenje navzdol nazaj na smučišče ni bilo pis of kejk in vmes me je že imelo da bi obupal in se šel sankat… Ko sem enkrat dosegel smučišče in sem bil spet na “trdnih” tleh pa je šlo potem hitreje navzgor, a je bil cilj zamenjan – Lajnar naj bo… Na vrhu talarčkov spet prečenje sicer kratke dolinice in malo brega, kjer sem spet zaradi zametenega snega mislil, da bom dušo spustil. Se mi je mudilo kot pri norcih, da ne bi zamudil sončnega zahoda, ko sem le dosegel vršni del, kjer je bil sneg spihan in hoja temu primerno lažja – pogled na uro – hm, še celo uro čakanja do zahoda… Sem imel občutek, da se od odhoda matram že vsaj uro pa pol – pa je bilo matranja šele za malo več kot pol urice (jaz pa napol crknjen :)).
Nad sedlom med Lajnarjem in Slatnikom pa idila… Razgled na Baško grapo, pa tja proti Črni prsti pa fantastičen.
Vetra začuda tokrat ni bilo, tako da nisem čepel v kakšnem zavetju (kot velikokrat v hribih) in čakal zahod, ampak sem lahko občudoval spreminjanje barv, senc, premikanje oblakov,… enkratno!
Je že kazalo, da je konec veselja, ko se je sonce skrilo za debelo plast oblakov/meglice na obzorju in sem že skoraj spakiral, pa so se potem žarki spet pokazali, tokrat še bolj intenzivni kot poprej.
Sledil je še zadnji sončno-oblačni finale, na koncu pa je (pričakovano :)) – dan ugasnil.
Sledil je le še spust do brunarice, tam pa počasi ogrevanje nazaj na delovno temperaturo…
Be First to Comment