Ledena jama na Lavtah

Po okrog 15-ih letih je spet prišel čas, da obiščemo Ledeno jamo na Lavtah – takrat sem si sam (ker še nisem obvladoval jamarske tehnike) ogledal samo prvo vhodno dvorano, ostali čas, ko so drugi raziskovali pa sem (don’t ask me why) plezal po drevesih v bližini vhoda – verjetno me je bilo strah medvedov (takrat pač nisem vedel da oni tudi plezajo) 😀

Parkiramo pod planino Pečana in se s težkimi nahrbtniki odpravimo – zopet – navzgor. Čez planino in proti Ratitovcu. Brina je med kravami nekaj cvikala in skozi stisnjene zobe pravila: “Počakajte me.” Sem se takoj spomnil nekaj let nazaj, ko sem bil neprostovoljno sam v družbi psov, ma kaj psov, so bili veliki kot biki, oči rdeče… pustimo to… no, takrat me ni nihče čakal!

Do koče na Ratitovcu nismo šli, saj je bil naš cilj bolj zahodno. Še dobro, da smo se je ognili gor čez – v nasprotno smer, ne bi šel mimo brez piva 🙂

Na vrh Altemavra in malo naprej mimo bunkerjev Rupnikove linije… Walter brzi naprej, midva z Markom pa že pogledujeva proti terenu polnega vrtač – in prav vsaka izgleda, kot da bi se lahko nadaljevala v brezno. Šibneva desno s poti in pokukava v dve vrtači – nič. Jah, potem pa kar direktno naprej na greben… Uuu, lahko je reči… Prebijanje skozi borovje in podrastje, ki kar grize in praska. Nekako potem le ves crknjen pridem iz “žbunja” in se kar sesedem na prvo primerno skalo in diham… Mogoče ideja za naslednjo oddajo Ultimate survival – naj pride Bear laziti po tem brezpotju 🙂

Nisem še imel plana iti naprej, pa vidim zgoraj Walterja, ki razlaga, da je našel jamo in da ima nahrbtnik že tam. Marko gentlemansko skoči na pomoč dvema članicama v “žbunju” in pomaga pri nošnji nahrbtnika – jaz pa samo po ne-gentlemansko sedim in si mislim – kaj mi je tega treba?!? Ko smo bili vsi zbrani pa za kolovodjo gori, doli pa za zaključek spet gori, končno smo le dosegli “bivak” plac – najprimernejši prostor za futranje in preoblačenje ob vhodu v jamo.

Sendvič v rit, opremo nase in šibamo. Vstopimo skozi stranski vhod, saj je potrebno manj štrika, kot če bi se spuščali direktno v brezno – pa še manj se matraš 🙂 V vhodnem delu je celo lojtra, po kateri so včasih hodili “raubšicarji”, ker so v jami na snegu hranili uplenjeno, da so potem v okrilju noči znosili v dolino.

Potem pa prvi šok… Snega je več kot pred leti – globalno segrevanje my ass 🙂 Poleg tega pa nas je pred nadaljevanjem čakalo jezerce ledu in vode. Marko in Walter sta nekaj časa hodila okrog njega kot mačka okrog vrele kaše… Polaganje nog na led pa je povzročalo neprijetno škripanje in pokanje. Kmalu sta ugotovila, da zgornja plast ledu ne drži dolgo, a da je 20 – 25 cm globlje še ena močnejša plast ledu, tako da je Marko prečil jezerce a čevlji niso bili popolnoma suhi.

Napnemo vrv čezenj – bolj za boljši občutek kot kaj drugega 🙂 Walter prvi s hitrim korakom preči, vdre se mu pa vsak tretji, četrti. Ko pridem na vrsto je bil led na poti že fino naluknjan, tako da kakšne možnosti, da bom hodil “po vodi” ni bilo – plus tega pa tudi kilogrami niso ravno na moji strani 😀 Na drugo stran sem tako dospel zmerno moker. Marko in Walter že kukata proti breznu naprej, a kaj ko štrik nosim jaz. Hitro navežem – kolikor se to le da, ker vedno vse skupaj “zafecljam” 🙂 In Marko se že spusti naprej v brezno… Kmalu se sliši ropotanje ledu v breznu – med spuščanjem je namreč podiral ledene sveče, da nam kasneje ne bi kakšna na betico priletela 🙂 Par minut in že smo vsi trije na podnu. Živ led… Walter ugotovi, da je tudi ledu v tej dvorani več kot pred leti. Na sredi dvorane pa taaaaak leeeeep leden kapnik. Kaj pa vem, cca. 4 metre visok. Kaj takega pa res še nisem videl. Tudi rov za nadaljevanje je bil pod ledom, tako da smo potem izvlekli fleše in bliskali da se je kar kadilo 🙂 Brezžični prožilci pa so tokrat bojkotirali cel čas… Se bo treba doma usesti in pretestirati vse, da vidim kaj se dogaja – ta vikend bo namreč spet ena jamarska – fotografska in nedelujoči prožilci – manj slik, več slabe volje (vsaj z moje strani :-)).

Po kratkem fotkanju pa je bilo potrebno ven, na toplo. Uf, vrv je šla direktno pod ledeno mrzlim “slapičem” vode. Dol grede ni bilo panike, smo se hitro spustili in niti nismo čutili mrzlega prša, navzgor pa je bila druga zgodba. Minutka vzpenjanja, že smo bili premočeni do kože, prsti so postali otrdeli – kriza.

Na vrhu sem “pospravljal” vrv in železje, pa sem skoraj vsako stvar vtaknil med zobe, da mi slučajno ne bi kaj padlo, ker so bili prsti tako “neuporabni” 😀 Slikanje? Mi na pamet ne pade… A po petih minutah izven “tuša, se je vrnila tudi ta volja 🙂 Pa smo spet fotkali. Prvi šibnem čez jezerce in dodobra namočim vse pod koleni v ledeno mrzli vodi, potem pa sem se na drugi strani samo postavil in čakal naslednji dve žrtvi za prečkanje.

Hitro proti izhodu in ven na toplo. Čeprav sta naši nežnejši udeleženki, ki sta čakali pred jamo jamrali, da ju zebe – nam je bilo pa tako toplo 😀

Po preoblačenju pa kar direktno po GPS-u do izhodišča – se nam ni ljubilo hoditi okrog po poti – in na zaključek v brunarico v Dražgošah na odlične pice in kalamare. Če kdo kdaj vandra okoli Dražgoš se splača ustaviti tam in malo prigrizniti.

Pa še GALERIJA slik.

© 2011, Simon. All rights reserved.