Malta – Dingli klifi, Mdina

Zjutraj takoj akcija, zajtrk in že šibamo na bus 202 do klifov. Izstopimo nekje, kjer se nam je pač zdelo primerno 🙂 Z Brino sva se strinjala, da je pokrajina tu kot na Irskem – kamnite ograje in zelenje, manjkale so le ovce 😀

Hm, kam pa sedaj? Po enem zemljevidu so klifi narisani na desni, na drugem pa na levi strani naše postaje. Znaka nobenega 🙁 Pa smo šli v desno…

Vseskozi se nekaj kaže, da mogoče jih pa le uzremo… a jih ni… Vmes seveda še malica, ki si jo zaželi najmlajši. Komaj upamo sesti na kamnito ograjo, saj so povsod napisi “No entry”, “Privat”,…

Nadaljujemo in prvi pogled na klife – razočarani, no bolj stare dva, malemu je bilo malo mar za klife, važno da smo na izletu 🙂

Hm, daleč, daleč… predaleč za nas. Pot vedno bolj zaraščena in opuščena, zato smo se odločili za povratek. Vmes skočim še k na videz opuščeni tovarni razstreliv fotkat znak, a so me odgnali trije hudi psi – sicer za ograjo, a kdor me pozna, ve da ne zaupam ograjam, sploh tistim, za katerimi so razjarjeni psi.

Na križišču Brina opazi znak za Dingli klife – kar dva stojita eden ob drugem in vsak kaže v drugo smer – eden v tisto iz katere smo se razočarani vrnili. 🙂 Pridemo do observatorija, po obalni strani se ne da mimo, na drugi strani pa ni videti, da bi bilo kaj videti…

Smo se postavili potem kar na avtobusno postajo in skočili na bus 201 do Rabata, kar sicer ni bilo v planu za ta dan… A nekako smo ga morali zapolniti, ker s klifi ni bilo kot pričakovano 😀 Avtobusna postaja povsem na robu vhoda v Mdino, starodavno mesto – pri avtobusni postaji pa igrišče. Malemu so se zasvetile oči, tako da ni bilo druge kot pavza… Zraven še fast food štant z odlično pico in hladnim pivom, tako da ni bilo nobenemu prehudo.

Mestece brez avtomobilov – krasno! Sicer že malo preveč (predobro) obnovljeno za moj okus, a vredno ogleda. Pravi mali labirint uličic in prehodov – spominja na obmorska mesteca pri nas.

Pa smo bili spet zunaj in na busu proti Valletti, kjer smo se sprehodili še do razgledne točke, kjer se odpira pogled na tri mesta (3 cities) – prvič, da širokokotni objektiv ni zajel vsega želenega 😀

Na poti proti trajektu smo skočili še v karmeličansko cerkev, na ogled tiste ogromne kupole, ki se vidi skoraj iz povsod.

Pa je bilo počasi konec dneva… in prepustnice za večerno fotografijo tokrat nisem dobil – smo si pa družinsko ogledali risanko, dve, tri,… na tablici v apartmaju(po večerji seveda :)).

Se nadaljuje…