Malta – Valletta

K sreči imava od pred skoraj treh let osebno budilko, ki (skoraj) nikoli ne zataji – naš najmlajši namreč. Že navsezgodaj akcija, stežka v miru nekaj pozajtrkujemo, a vase le spravimo nekaj toplega toasta, putra in marmelade in se že sprehajamo po praznih jutranjih ulicah Slieme. Vse še zaprto.

Tavamo po pristanišču gor in dol in iščemo tisti famozni trajekt do Vallette – ga ni nikjer. Avtobusnih postaj kolikor hočeš, a mi smo se odločili tokrat za trajekt.

Končno z manjšo pomočjo domačina le najdemo točko vkrcanja, a glej ga zlomka,… V nedeljo trajekt prične voziti šele ob 9. uri. Hm, še v bližnjem “sladolednem raju” nismo mogli dobiti ničesar, ker so fantje pač čistili. A smo le dočakali trajekt. Fajn zadeva – 10€ tedenska odrasla karta (mali je imel for free), neomejeno voženj – pa na oni strani v Valletti si hitreje kot z avtobusom.

Najmlajši bi se kar vozil sem in tja – a smo se namenili do glavne avtobusne postaje nabavit karte in si malo ogledati ureditev postaj – da ne bomo potem naslednje jutro skakali okrog kot kure brez glave. 🙂

Iz trajekta pa direkt v hrib – mater, strme ceste, stopnice se prav tako vijejo nekam v nebo,… A je prekrasno. Nobene gužve, nam pa se niti ne sanja kam sploh gremo, a smo se hitro našli na glavni ulici v Valletti – edina, ki je bolj ali manj ravna 😀

Na cajte občutek, kot da bi bil v San Franciscu – ulica gor, ulica dol…

Glavna ulica prijetno prazna, kar smo ugotovili šele v naslednjih dneh, ko smo bili tu ob kasnejši uri – gužva!

Avtobusne karte smo dobili – tudi to presneto ugodno – dnevna odrasla karta 1,5 €, tedenska odrasla karta 6,5 € – mali pa spet for free 😀 Karta velja za celotno Malto (ne Gozo), povezave so (še kar) OK, tako da kakšne potrebe po drugih prevozih niti ni.

Na St. George’s aquare Brina opazi menjavo straže, a je bila že pri koncu, tako da kakšne akcije nisva ujela – sem pa ujel reveža, ki mora stati tam ves resen in miren – vsake toliko časa se lahko sprehodita sem in tja, potem pa spet nazaj na svoje mesto…

V notranjost Palace armoury se nismo podali, smo si pa ogledali predverje te stare stavbe – moram reči, da vrtove ipd imajo pa lično urejene.

Uf, kako čas beži – in bliža se opoldanski počitek za najmlajšega – in smo šli, po eni ulici, za katero se nam je zdelo, da je v smeri proti našemu trajektu – in nismo se zmotili.

O raznolikosti Malte napišem še kaj v prihodnjih objavah – a tu se najde praktično vse – Križišče sveta bi lahko na kratko poimenovali Malto.

Med čakanjem na trajekt (vsake 30 minut odpelje iz brega) – enega ali drugega 🙂 v objektiv ujame še najnovejšo pridobitev za oba moška naše družine – malteški bus, ki se je pridno vozil po klančini, delal salte, prevale in še kaj 🙂

Takih sicer ni več – a so še vedno, kot spominki, poleg malteškega križa ikona Malte. Mali hitro zaspi – oča pa ven na “zaslužen” cigaret. A pri meni se tudi cigaret zavleče 😀 Hodim, hodim in se kar naenkrat znajdem v pristanišču – pa sploh ne vem kako… No ja, videl sem motiv ali dva, mimo katerih sem potem vlekel naše dva, da sem ju ovekovečil… Cerkve imajo skoraj vse “oblečene” v milijone žarnic – pa ne varčnih, ampak kar tistih navadnih – svetiti pa jih nisem videl nikoli. Bi prižig vseh verjetno povzročil električni mrk na Malti 🙂

Na obali smo celo “srečali” tisti pravi stari malteški bus – a predelan v potujočo trgovinico s spominki.

Potem pa proti obali pri Tigne point in fotošuting z daljšimi ekspozicijami – Haida ND 3.0 odlično opravlja svoje delo… Ko pa se zvečeri, je pa hitro “premočan” 😀

Za tole fotko sta bila Brina in mali še prisotna, pa sta potem videla, da sem bolj ko ne asocialen, ko enkrat fotkam in sta me zapustila – in odšla na bližnje igrišče, kjer je bilo manj skrbi, da bi mali padel v kakšno luknjo, ki jih je na tej obali precej.

Svetloba se je spreminjala iz minute v minuto, modro nebo, pa potem rumeno, sivo, vijolično… cela paleta barv, jaz pa sem se s stojalom in fotoaparatom sprehajal in fotkal.

Hm, imam problem izbrati najljubšo – pa jih obljavljam nekaj več 🙂

Pa še zadnja fotka, preden se je popolnoma stemnilo in ni bilo druge, kot da se odpravim proti tukajšnjemu “domu” na večerjo.

Se nadaljuje…