Malta – Gozo, soline

Glede na to, da je naslednji dopust že (skoraj) vplačan, je zadnji čas, da prilimam še teh nekaj fotk in arrivederci Malta, hello … 🙂

Prejšnji dan sem bil pri Azurnem oknu sam, tokrat pa sem s seboj pripeljal še boljšo polovičko in najmlajšega, da si tudi ogledata to čudo narave. Vreme je bilo tokrat bolj nepriajazno, zelo vetrovno a vseeno zanimivo. Prejšnji večer sem (kot skoraj vsak večer) zopet nekaj prebiral po vodičih in prebral nekaj o “notranjem morju” in “sledeh vozičkov” (cart ruts) – pa sem imel razlog da spet malo prehodim območje, sploh ker ob predhodnem obisku ni bilo časa za pohajkovanje – zadnji bus je le treba ujeti 🙂

Notranje morje – precej logično ime, saj voda prispe v notranjost skozi naravni predor, ki ga tudi uporabljajo za izhod na morje s čolni.

Tukaj je bilo edino zatišje pred vetrom in smo jakne in vetrovke hitro pospravili – sam pa sem se sprehodil še na vrh klifov, da pogledam še na ono stran.

Zaradi natančnega opisa sem našel tudi tiste enigmatične “sledi vozičkov”, ki (vsaj kar sem uspel prebrati) ponujajo več vprašanj kot odgovorov (kdo, kako staro, zakaj, kako,…) – no ogledal sem si jih, naredil fotko ali dve, za kaj več pa tako ali tako ni bilo časa – mali potrebuje opoldanski spanec 😀

p.s. Če koga kaj več zanima o sledeh pa več branja tu.

“Domov” pridemo dokaj hitro, mali že malica, mene pa vleče že naprej. Ženi povem, da pridem čez kako urco – in grem proti solinam. Po kar nekaj hoje najdem nekaj majhnega, se vržem v fotkanje in sam pri sebi razglabljam – a to je to?

Nisem bil ravno zadovoljen in odrinem še malo naprej, do rta in pogledam kako je kaj tam…

Povsod sami kotlički oziroma solinarske ponvice – ampak vse zapuščeno.

Pa spet ista zgodba… samo še okrog zalivčka skočim pogledat. No, tam se pa začnejo tiste prave soline o katerih sem bral. Čisto do konca nisem prišel, a baje jih je kar nekaj kilometrov. Prvi del je vzdrževan, ena familija se namreč še vedno preživlja z pridelovanjem soli – in na njihov konec solin je dostop strogo prepovedan!

Vsakih 10 metrov drugačen pogled – nekateri deli imajo verjetno še (skoraj) prvotno obliko obale z malimi ponvicami, kjer so domačini dobili idejo o pridelovanju soli – naravne ponvice so potem ko je izhlapela voda vsebovale samo še belo zlato, zato so počasi gradili vsak svoje soline ob obali.

Bi še kar hodil in hodil, pa sem se spomnil kaj sem “obljubil” ženi – 1 ura??! Že takrat sem hodil precej več – moram pa še nazaj. Ufa, hiter tempo, vroče, malo dežja… Pa še vseeno kakšen zanimiv detajl, ki sem ga pač moral ovekovečiti.

Pridem “domov” mali pa še spi – sreča! Popoldne smo preživeli potem kar na bližnji obali in potepanjem po Marsalfornu… Mali je užival, midva pa sva ugotavljala, da se dopust bliža koncu 🙁 Jutranje vstajanje, na prvi bus, trajekt, naslednji bus (tokrat pravi v prvo :)) in že smo bili na letališču in kmalu na avionu za via domov.

No, tokrat pa se ne nadaljuje… Če pa je kdo zgrešil kakšno fotko ali pa se mu ne ljubi brati mojega tipkanja pa fotke na kupu v GALERIJI