V četrtek smo bili kandidati 4-je, v soboto že eden manj, v nedeljo zjutraj sva šla (po jutranji kavici seveda) v jamo samo dva. 🙂 Nace je zunaj še nekaj komentiral, da zna biti voda rjava od nočnega dežja, a sva kmalu ugotovila, da ni rjava, ampak da je tudi skorajda ni 😀 Vsaj v začetku “potočnega” dela se je voda bolj lenobno zvijala med kamenčki.
Med sprehodom do konca sem opazil “polžka” v skali – za katerega sem imel vedno v spominu, da je v drugem delu jame, a sem se še kako motil.
Zgornja fotka je sicer še iz leta 2006, sedaj je skoraj neviden – neprevidni koraki in prijemanje sta ga kar lepo blatno zapacala in je še bolj skrit kot je bil. Nedaleč naprej pa skrivnostni konec, ki pri katerem vsak jamar pomisli, da tukaj bi bilo pa fajn malo prekopati, mogoče pa gre jama tu naprej – no junaka še ni bilo 🙂
Strop se tu spusti v šoder, potoček pa pronica med kamenčki v neznano…
Vmes sta dva detajla, kjer se previdno plaziš po vseh štirih – in paziš da se ne zmočiš. Zakaj bi se, če ni potrebe 🙂
Pri tejle fotki sem pogumno stopil v tolmunček in hitro ugotovil, da imajo škornji nekje luknjo in to ne samo tam, kjer se jih obuje.
Svoje čase je bilo v začetem delu rova ogromno blatnih skulptur, ki so jih obiskovalci redno popravljali, dodelovali, obdelovali… A času in včasih vodi kljubuje samo še “lobanja”, ki se jo spomnim še iz samih začetkov mojega jamarjenja – jo pa očitno kdo sem in tja še vedno malo pogladi, poglobi, pregnete… drugače tudi te tu ne bi bilo več.
Sicer sva iskala še eno dvoranico, ki sem jo imel željo (pre)osvetliti a je tokrat nisva našla – bo počakala drugo akcijo, sedaj vem, kje je nisem iskal 🙂 Ni nama preostalo drugega kot povratek nazaj na površje inu na obvezen zaključek.
Be First to Comment