Ura 3:00 pred blokom še pogled v nebo – zvezde, lep dan bo! Poberem Tomaža in pičiva najprej mimo Jesenic, kjer se ulije kot iz škafa… Začudeno gledava in se strinjava, da tako vreme pa ni bilo napovedano… Nič, se peljeva dalje, a se kmalu za po prehodu meje ustaviva in po nekaj minutah opazovanja temnih oblakov (kolikor se je pač videlo ob tej zgodnji uri :)) obrneva, prvotni cilj odpade. Zapeljeva se do jezera Jasna, da preveriva kako je kaj z Mojstrovkami – vse zabasano, dež še kar pada… Ja nič – greva domov. Na avtobanu se ustaviva na kavici in se že meniva kam bi šla v naših koncih. Sva bila že skoraj zmenjena, ko le pogledava okrog vogala nazaj proti Julijcem – pa saj ne moreš verjeti. V 10ih minutah se je vse spucalo in že sva bila na poti proti Vršiču – greva vsaj na Mojstrovko, če sva že doma dobila odpustnici za dan :).
Očitno sva bila še vedno zgodnja, pobiralcev parkirnine na Vršiču še ni bilo, obiskovalcev pa že kar nekaj.
Pod steno natakneva čeladi in pasove in via navzgor. Me še vedno preseneča koliko ljudi še vedno hodi po takih poteh brez zaščitne opreme. Če so že taki specijalci, da ne potrebujejo kompleta za samovarovanje, bi pa čelada vsekakor morala biti del obvezne opreme… No ja, pustimo to, 100 ljudi, 100 čudi.
Ta pot prav nikoli ne razočara, čeprav sem jo prehodil že parkrat – razgleda se nikoli ne naveličaš.
Po koncu “plezarije” pa greben, tu pa spet vse na novo – pogled se namreč odpre proti zahodu, kjer nad dolino Tamar kraljujeta Mangart in Jalovec.
Do vrha ni več daleč… a gre počasi, sem kar nekaj časa stal in gledal dva maherja, ki sta se vzpenjala po severni steni Velike Mojstrovke – vsa čast!
HItro skočim še na Veliko Mojstrovko in opazujem, kako se ljudje nabirajo na Mali – pa tako lepši razgled na zahod je od tu…
Je treba enkrat tudi dol – in sva šla.
Fotografija ali dve več pa v GALERIJI
Pa še star zapis iz Velike Mojstrovke ob sončnem zahodu, če ga je kdo slučajno zgrešil 🙂
Zelo lepo!!!
Hvala Martin!