Očitno ne znam več vstajati pozneje kot sredi noči (samo čez vikend – da ne bo pomote :)). Zunaj je bila še povsem temno, ko sva se z boljšo polovico odpravila od doma, zato pa sva kasneje najin cilj opazovala ko so ga dosegli prvi sončni žarki.
Do planine Grohot vodi res lepa položna steza – ravno prav, da se človek ogreje in da ne rine takoj na štartu direktno v breg 🙂
Ker nisva vedela kam točno morava, sva šla še do koče na Grohotu, si ogledala smerne table in sledila največji markaciji direktno po pašniku navzgor – poti po pašniku pa nobene… Nekje pod vrhom gledava po drevesih, kje je kakšna markacija, pa nobene nikjer… Po opisu poti veva, da morava prečiti v desno pod Malo Raduho, zato se pač odpraviva desno – in po 5ih minutah sledenja kravjim stezam prideva nazaj na markirano pot, ki pa se potem kar strmo vzpne na vrh prvega grebena.
Pot preči kar precej desno in navzgor in za vsakim ovinkom pričakujeva skale in zajle – njih pa od nikjer. Pot je namreč izbrala boljša polovica,… Kar nekaj časa sem že poslušal, da izbiram same pretežke, predolge ture – pa sem ji dal knjigo Zavarovane plezalne poti in je izbrala… Čelade sva na glavo nataknila že pred jeklenicami, saj so skale kar pogosto letele navzdol nekje v bližini – razlog za padajoče kamenje sva opazovala kasneje, ko so se pod nama mirno pasle ovce in še vedno veselo valile skale navzdol.
Prve zajle so šele visoko v bregu – a tukaj se šele pričnejo razgledi in fotoaparat je bil bolj izven kot v torbici na pasu 🙂
Sva se večkrat ustavila in pogledovala po hribih in gorah v daljavi – poznala pa nisva nobenega – tista najbolj markantna je pa seveda Peca (a sva to ugotovila šele po prihodu domov.
Jeklenic je kar (pre)hitro konec – ravno ko naju je ujelo sonce, vrh pa tudi ni bil več videti daleč.
Vrh pa samo za naju – očitno sva bila dovolj zgodnja 🙂 No, vrh sva imela zase cca. 5 minut, potem pa so se počasi pridruževali tudi ostali pohodniki iz vseh smeri.
Po krajšem počitku jo smukneva še na Malo Raduho, ki ima pač vrh tudi na 2000m. Za vsak primer, če bom v prihodnosti res pričel zbirati dvajurjake in če sva že v bližini :).
Sestop v toplem, sončnem vremenu – soust pa kar direktno v grapo – pa sem še razmišljal, zakaj so tako čudno napeli jeklenico na vrhu, kot bi zapirali prehod – a tam je bila markacija… No ja, malo nižje sva potem ugotovila, da je pot speljana drugje, midva sva se pač morala potruditi in sestopiti po strmem gruščnatem terenu…
Mimo koče na planini seveda ne gre… Hiter pit-stop, naprej proti avtu in domov.
Be First to Comment