Monte Dauda

Za drugi dan krajšega odklopa v Arta Terme smo med gpx sledmi izbrali turo na Monte Dauda – vrh, ki se strmo vzpne tja do 1765 metrov nad morjem.

Že prejšnji dan smo zaradi zapore ceste vozili bolj “okrog rit u varžet” – tokrat pa smo hoteli ubrati bolj direktno varianto. No, ni bila najbolj optimalna – vmes smo ob robu travnika hodili in potiskali kolesa, vmes pa pogledovali od kje bo “priletel” lastnik in nas pregnal. Pot je namreč zrisana kar po sredini travnika, trava visoka, pa nič shojena,…

Travnati del smo nekako predelali in se spustili nazaj proti glavni cesti, od tam pa ponovno na stransko, čez most – ki pa je bil tudi zaprt! In spet smo se “švercali” po zaprti bližnjici. Umikali ograjo, prenašali kolesa, in upali, da so to zadnji diverzantski trenutki na turi. Kar pestro se je začel dan.

Klanec

Takoj ko smo zapustili zaselek Noiaris, pa se je pričelo zares – strmina, ki nikakor ne popusti. Vmes Dejan ugotovi, da je dodaten bidon pijače že izgubil na poti, tura pa se je šele dobro začela.

Precej toplo vroče je bilo. Na zemljevidu je bilo zrisanih kar nekaj potokov ob poti – a kaj, ko so bili očitno izsušeni, tako da refill-a tekočine ob poti ni bilo. Smo vsi delali manjše, redkejše požirke.

Šele na cca. 1250 nadmorske se gozd prvič razmakne in ponudi se nam razgled – sicer samo v dve smeri, a bolje kot vsenaokrog gmajna.

Planšarija Dauda

Pri planšariji Dauda prva resnejša pavza in iz nahrbtnikov privlečemo taboljše (edine) sendviče, ki prehitro zginejo. Posedamo/ležimo in občudujemo okolico – res lepi konci, krasni razgledi.

Od planine smo nato prečili na severno pobočje gore, kjer so se nam odpirali razgledi na cilj prejšnjega dne in na bližnji Zoncolan – menda “a must” vzpon za cestne kolesarje. No, zaenkrat se sam še vedno rajši držim stran od asfaltnih cest (kolikor se le da).

Ko smo zapustili kolovoz, se je pot postavila precej pokonci – tod smo bicikle potiskali navzgor, vse do križišča, kjer se prične spust. Tu smo kolesa pustili in se brez njih povzpeli do vrha.

Klemen nikoli nima dobrega občutka, ko nima bicikla v vidnem polju in je kar malo priganjal z vrha, tako da se tam nismo veliko zadrževali. Počitek nam je privoščil šele ob kolesih.

Proti dolini

Krasno pot navzdol smo napadli kot da je čez par minut ne bo več, uživanje v razgledih pa smo pustili za naslednjič.

Spust nazaj do planšarije Dauda je res krasen, hiter … Od planšarije navzdol pa – za pozabo. Prebijali smo se skozi gozd, kjer poti niti ni bilo slutiti, prestavljali kolesa čez podrta drevesa, ugibali smer nadaljevanja, skratka neužitno. Tako neživljenjsko, da nisem naredil niti ene slike!

Vmes lociramo tekočo vodo – konec programa za varčevanje!

Za zaključek pa pod vasjo Fielis uberemo krasen enduro trail Troi des Termes – tu pa nimam fotografij, ker smo pač uživali do podna.

Celotno gledano kar fajn tura – edino srednji del spusta bi veljalo naslednjič spremeniti. Če se sploh da kaj pametnega najti?!

Tale tura nam je sicer ponudila 27 km raziskovanja in 1500 višincev vzpona in kakopak tudi spusta.