Zoufplan

Za prve tri dni maja smo prebegnili čez mejo – v Italijo. V malo naselje Arta Terma, par minut od Tolmeča. Za prvo turo smo si izbrali vzpon na Zoufplan, vrh v Karnijskih Alpah, ki se vzpne na 2001 mnv.

Štartali smo izpred apartmaja in se najprej prebijali po obvozu gori in doli, zaradi zaprte ceste po dolini… Do začetka vzpona v vasici Cercivento smo uporabili kar kolesarsko stezo – precej dobro imajo tam okoli urejeno za kolesarje.

Vzpon

Hja, od zadnjih hiš v vasi je šlo samo še navzgor. Pa saj smo to pričakovali, že večer prej smo si dodobra ogledali višinski graf ture.

Večina vzpona je bila po asfaltni podlagi v gozdu, a sem ter tja so se ponudili tudi razgledi dlje od roba ceste. Lepo!

So bili kar “majstri”, ko so planirali in gradili cesto v to strmo pobočje, tako da ni nikoli prestrmo. No, kljub temu smo parkrat “obstali” in malo počili. Navsezadnje le nismo bili na tekmi.

Pri izviru Gjaton in gugalnicah je sledil pa še sendvič. Za moč pri drugi polovici vzpona.

Malo naprej se povzpnemo nad gozdno mejo, kjer se konča tudi asfaltna podlaga – zamenja jo lep makadam.

Višje smo šli, lepše je bilo. V grapah so svoje zadnje trenutke lovile še male zaplate snega, mi pa smo venomer pogledovali navzgor proti vrhu, ki pa se ni pokazal čisto do zadnjega.

Zgornji del vzpona precej spominja na Kobariški Stol z južne strani – res lepo.

Na celotnem vzponu ni bilo pretiranega prometa. Nekaj se jih je pripeljalo do konca asfalta in se od tam na Zoufplan povzpelo peš, le dva “offroad-erja” sta se poizkusila pripeljati do vrha, a sta tudi odnehala malo pod vrhom. Prek globokega zameta snega jima le ni uspelo.

Zgornji pogled lahko občudujete tudi “v živo” – tukajle. Cilj se je zdel bližje, kot je potem dejansko bil. Vsaj jaz sem že komaj čakal, da se neskončen vzpon konča.

Spust

Po doseženem vrhu pa nagrada za vzpon – spust. In prav vedno upaš, da bo lep, zanimiv, ravno prav zahteven. Ko si prvič na griču, prvič na spustu, nikoli prav res ne veš, kaj te čaka. Sicer običajno dobim vprašanje, kakšna je tura, kakšen je spust,… Kakor za koga. Vmes se včasih vprašam tako na vzponu, kot na spustu: “Kaj mi je tega treba?” A po zaključku ture, po “analizi” je vedno fino. Še nikdar mi ni bilo žal časa, matranja. So pa nekatere ture, ki jih ne bi več ponavljal. Tale ni ena izmed njih. 😉

Vijuganje med posušeno travo, nizkim grmičevjem, različni nakloni strmine, ozka stezica, globoki grabni – tu smo imeli vse. Sem ter tja malo pavze, da se naberemo skupaj in malenkost odpočijemo kazalce – ti so precej garali pri zaviranju.

Enkrat nas je track peljal čez dvorišče bajte – pa nismo imeli poguma, da bi se kar zapeljali mimo. Že zato, ker je bilo polno ljudi – in smo jo nekaj višince ucvrli kar po cesti. Malo nižje sem nato veselo zapeljal na fino enoslednico, pa je Garmin na balanci glasno protestiral – seveda sem zgrešil pravo pot. Prijazni vikendaši so nas potem usmerili naprej; pot ni bila vidna, a se je po nekaj deset metrih ponovno prikazala.

Do doline smo potem uživali na gozdni poti, pokriti z listjem, skalami, storži, vsega po malem – fino. Le tam, kjer je bilo listja preveč, je prekleto drselo!

V civilizaciji (Cercivento) smo se hitro posedli pri prvem vaškem baru, ki smo ga zagledali – hidracija je le pomembna!

Fajn tura, fajn spust, fajn družba – bi še. Na prvega maja smo odbrcali 38km, 1700 višincev.