V petek sem imel čast, da sem se lahko pridružil delovni akciji članov DZRLJ v Sušnikovi jami v pobočju Lubnika. Sam dostop do jame niti ni dolg… ampak strm in ob vsem listju ter zaplatah snega in jamarski obutvi – škornjih – na čase kar zajeb… Bi pa ob zdrsu verjetno priletel nazaj skoraj do avtomobila 🙂
On Friday I had the honour to join working day with members of DZRJL in Sušnikova jama cave on Lubnik hillside. Access to the entrance is not long… but steepness and all leaves and some snow and caving footwear – rubber boots – it was hard sometimes… Well, good news is that if you would slip, you would end up right beside our parked car 🙂
Ob vhodu se v tistem bregu nekako zgužvamo… privežemo oziroma pripnemo vse naše zadeve kamorkoli pač lahko, da nam ja ne bi kaj ušlo dol po bregu 🙂 Pred vhodom “občudujem” Dibin kombinezon – baje je star samo kako leto – deluje pa kot da je dal skozi že obe vojni 😀
Somehow we managed to fit ourselves near the entrance, tying or attaching our stuff wherever possible, trying not to drop something down the hill 🙂 Before entering, I was just shocked by Diba’s caving suit – it is just a year old – but it looks like it has been in both WW.
Eden za drugim potem počasi zginemo na toplo – kar se čuti že pred vhodom, ker kar prijetno greje okolico – verjetno tudi razlog, zakaj se po odkritju pred skoraj 21. leti spet raziskuje…
We descend into the warmth – it feels warm even on the entrance – this is also probably the reason, that after discovering this cave nearly 21 years ago, continuation is seeked again…
Še preden pridemo za prvimi se že zasliši… širjenje se nadaljuje…
I really don’t know – was I that slow, but even before I could reach first guys that entered the cave – I already heard work in progress, they were already hammering…
Blizu je visel tudi jamski prijatelj, ki smo ga redno opazovali, da ja ne bi pokazal kakih znakov prebujanja… ampak je mirno vse prespal 🙂
Near working place we had a little biddy hanging and we were always watching him if “it” would show any signs of awakening – this is not something we would hope for… but he slept through all action 🙂
Pa sem moral vmes malo težit in fotkat rov kjer se širi in poizkuša najti nadaljevanje… pritoževal se ni nihče 🙂
Since I had my camera with me, I just had to stop work in progress and take some photos of the part where all the action was happening – nobody complained 🙂
Podajanje opreme po rovčku in nazaj… kar naenkrat pa prvih dveh ni nikjer več – odprlo se je! No ja,… nekaj metrov več je že. Prišli smo namreč v razpoko, ampak nadaljevanje je še vedno prepišno, tako da upanje še ni splahnelo 🙂 Bo pa potrebna še kakšna akcija, dve, tri… pa bo šibalo naprej – upanje umre zadnje al kako že pravijo 🙂
Passing the equipment forth and back… and suddenly first two were gone – yes, we had a breakthrough! Ehm… for a couple of meters. We climbed into a crack which soon narrows – but there is still much air flow and we didn’t loose hope already. It will take one, two, three more visits to advance further.
In ker smo bili že tako blizu vrha, smo se v škornjih sprehodili še do koče na Lubniku na 5 deci zelenega. Smo si pa uvidevno pred kočo slekli kombinezone, da ne bi cele bajte zapacali. Hja,… ob lepem vremenu pred bajto visi cel kup pohodnih palic, tokrat pa jamarski kombinezoni. 😉
And being so close to the top, we hiked to house on Lubnik for 0,5l of cold refreshing beer. We took of our caving suites in front, so we wouldn’t make a mess inside 🙂
…
To je pa lepo slišat da se raziskuje naš Lubnik, upam da se zgodba nadaljuje ….
Vsi upamo, da ne bo še prehitro konec 🙂