Nad planino Lipanca

Sredi noči na parkirišču pri McDonaldsu… ne tokrat ga nisem žural do zgodnjih jutranjih ur in bi potreboval tisto maščobno bombo hitrega futra… samo tako zgodaj sva se zmenila z Anžetom da se dobiva in jo po dolgem času pihneva nekam navzgor… Anže itak zamuja, a je imel dober razlog – je s seboj prinesel Petrolov kofe, ki sva ga na dušek spila kar na parkingu. Potem pa naprej proti Pokljuki, Mrzel studenec in potem skoraj do Medvedove konte, vmes enih par metrov ceste pod precej trdim snegom, tako da je bil dostop ene 2km daljši… No ja, sva vsaj malo poklepetala po ravnini,… 🙂

Me je še prepričeval, da morava pri bajtah desno, pa se nisem dal in sem vztrajal da morava pač levo – jaz bom pa ja vedel, sem zemljevid prejšnji večer gledal… Smerokaza za Brda pa tudi ni bilo – to je bil namreč najin cilj + Debela peč, če le ne bo predaleč. Jaz sem bil na Debeli peči enkrat v osnovni šoli, potem pa v tem koncu nikoli več, tako da nisem imel pojma kje, kako daleč, kako zgleda,…

Malo levo, malo desno in predvsem navzgor, pa sva bila hitro na grebenu, kjer se nama je odprl pogled na bohinjske gore in malenkost kasneje še na Triglav z družbo. Fantazija… Na grebenu nekje pod nama se je oglašal ruševec a ga po daljšem opazovanju nikakor nisva opazila.

Je bilo kar pošteno toplo na soncu, vetra pa tudi ni bilo od nikjer, kljub napovedim “svinjskega” mraza za ta dan…

Na prvem vrhu pa prvo presenečenje… Piše Mrežce na skali… sem bil prepričan da sem jih na zemljevidu gledal bolj levo… no, sem se zmotil in sva potem nadaljevala še na Lipanški vrh, šele potem na prvotni cilj. 🙂

Pa da ne bi bilo prelahko sva še vmes malo zalutala in se potem prebijala skozi ruševje, ki naju je ob upogibanju parkrat oklofutalop, da kaj se sploh greva prebijat tu skozi… No po krajšem “tepežu” sva bila spet na nekih sledeh v snegu 😀

Kmalu za tem sva morala na severno stran grebena, kjer je bil sneg precej bolj trd kot na južni strani, a sva se prebila tudi tam čez in potem spet nazaj na toplo, sončno stran.

Na vrhu Brd (2008m) naju razmeče kot običajno in potem uživava vsak po svoje, jaz najprej v fotografiranju, Anže pa se je tokrat še najbolj veselil sendviča 🙂 No, da ne bo izpaslo čudno – tudi meni je zelo teknil mejčkeno kasneje.

Debela peč je od tu res tako blizu, da bi bil že greh, če se ne bi odpravila še tja…

Od sedla dalje po uhojenem snegu sva potem kar hitro tudi na zadnjem vrhu.

Sonce se je skrilo, pa sploh nisva opazila kdaj… Ob sestopu se seveda ustaviva pri Blejski koči na pol litra tekočine, potem pa naprej do avta in do Bleda še na en zaslužen kofe.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI

© 2017, Simon. All rights reserved.