Oman – do puščave

Jebel Akhdar

Jutro smo si rezervirali za vožnjo, sprehode in ogled planote Jebel Akhdar – sem smo se povzpeli že prejšnji dan, a v iskanju prostora za prenočitev pozno popoldan nismo prav veliko ogledovali, še manj fotografirali – pri nas brez tega pać ne gre. 🙂 In kaj je tu spet okrog 2000 metrov nad morjem za videti? Hja, male vasice, ki se stiskajo nad globokimi prepadi, terasasta polja jabolk, damaščanske vrtnice, spet globoke soteske, visoke gore, …

Iskali smo pravo vasico za izhodišče za naš sprehod med njimi – med vožnjo pač ne doživiš in vidiš toliko, poleg tega je sprehod eden krajših in primeren tudi za otroke, razgledi pa (kot vedno tu) super. Med iskanjem smo si ogledali vasico Al Qasha, sprehodili pa smo se med vasicama Al Ayn in Al Aqur.

Mogoče za info, da kljub temu da na Jebel Akhdar vodi asfaltirana cesta, je potrebno tu imeti avto s štiri kolesnim pogonom – spodaj je namreč kontrola in če vaš avto ne ustreza vas gladko zavrnejo. Težava ni pri vzponu ampak pri strmem in dolgem spustu, kjer zavore same preprosto ne zdržijo, ampak je potrebno še zaviranje motorja.

Pot med vasicami je označena z markacijami, tako da za kakšno zgubljanje (ko enkrat najdete začetek) ni veliko možnosti, je pa na čase potrebno dobro pogledati za naslednjo markacijo. Pot se namreč vije skozi vas, mimo teras in skozi vrtove. Mi smo si v enem sadovnjaku privoščili frišno granatno jabolko – kislo ko vrisk.

Na vrhu platoja, kjer reklamirajo razgled, ki ga je užila sama princesa Diana, smo se mi odpravili malo stran in uživali v razgledih, ki niso z umetno postavljenih odrov in kamor ni potrebno hoditi skozi hotelski kompleks – za bonus pa smo na tleh iskali in tudi našli številne fosile.

Po ogledovanju in raziskovanju pa dalje, …

Puščava

Sledila je vožnja do mesta Bidiyah, katerega smo si mi izbrali za vstopno točko v puščavo – ja, tisto pravo, rumeno oranžno puščavo.

Prvi stik gum s puščavskim peskom? Groza – še slabše kot vožnja po snegu in tu res ne bil hotel obtičati nekje bogu za hrbtom. Vozim za norci, ki vozijo kot na rallyu, ceste praktično ni, enkrat nekdo prileti z leve, drugioč z desne. Gasa nekam navzgor, po kolikor toliko videnih kolesnicah. Ko imam enkrat občutek, da ne gre več, ustavim, izstopim in ob poti peš preverim “mehkobo” peska – se mi kot laiku zdi OK. Prestavim v rikverc, gas do konca in namotam – ko smo izven “ceste” se odločimo, da bo kar tole naš kamp za to noč. Midva se ukvarjava z logistiko večerje in prenočevanja, mali pa že uživa v neskončnem peskovniku.

Močno je pihalo, zato smo našo kuhinjico “postavili” pod sipino. Že prej smo v mestu nabavili jajčka – da enkrat za spremembo ne bomo jedli makaronov za večerjo, ampak umešana jajčka. 10 jajc – ubijem prvega, drugega, … vse tako do predzadnjega. Pri zadnjem pa – ubijem, prelijem v posodo, obenem pa v nos dobim (uuuuu, kako zelo) neprijeten vonj pokvarjenega jajca, pa še en malček črn je bil. Na brzino pogledam boljšo poolovico, ne opazi kaj čudnega, zato pridno mešam dalje, mogoče se pa en ne bo zavohal na koncu. Optimist! V glavnem že med mešanjem priznam, ker vonj je neznosen in že zlivam vsebino v peščeno luknjo. Za večerjo pa potem vseeno nismo jedli makaronov – ampak kruh in marmelado. 🙂 V glavnem – naslednjič ubijem jajce, preverim vonj, šele potem gre v posodo.

Razgrnemo šotor, napihnemo samonapihljive blazine in se spravimo notri. Zunaj veter piha vse močneje in že med igro človek ne jezi se opažamo, da je v luftu tudi v šotoru ogromno prahu, a nič zato, smo pač v puščavi. Ko se enkrat uležemo in poizkušamo zaspati pa kriza, veter piha v sunkih in dviguje šotor pri glavah tako da je vse skupaj izredno neprijetno. Zlezemo nekam višje, da obtežimo bolj šotor pri glavah a potem dviguje zadevo pri nogah, levo in desno, … Po kakšni uri testiranja položajev smo se potem odločili, da prenočimo kar v avtu. Mali je sicer nekaj protestiral a če stara dva rečeta tako, potem tako je. 🙂 No, v avtu je bila potem noč bolj mirna.