Nad dolino Triglavskih jezer

Sredi noči

Budilka se spet oglasi sredi noči, pa se nekako prepričam, da ko vstanem, je najtežji del zgodnjega zbujanja že za mano. 🙂 Okrog pol petih pred blokom že čaka Anže s psičko Ajšo in že šibamo proti izhodišču – no ja, vmes seveda obvezna kava (čeprav jo sam zadnje čase lahko brez težav izpuščam). Na parkingu pri planini Blato sva še v trdi temi, a tam, kot običajno, že cel kup pleha, tokrat pa tudi nekaj živih duš, ki so startale takrat kot midva – a v druge konce. Sledilo je natepavanje korakov v soju naglavnih svetilk vse tja do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer se je že pričelo daniti.

Prvi pogled proti koči – jo vidite? 🙂

 

Odsev

Ob dvojnem jezeru sva se zadržala toliko časa, da je Lepo Špičje nad nama doseglo jutranje sonce in še polepšalo jutranji razgled.

Lepo Špičje v jutranjem soncu

Od koče do vrha

Jutro je bilo precej frišno, zato sva precej pogosto pihala v premražene prste na rokah, na rokavice v nahrbtniku pa se seveda ni nihče spomnil.

Pomrznjena tla

Po cca. uri hoje se naju je tudi sonce usmililo, se prikazalo tam nekje izza grebena med Zelnaricama in Kopico. Je bilo takoj bolj toplo – eni so že jamrali da je prevroče. 🙂

Jutranje sonce

Strmina tukaj ne popusti kaj dosti vse tja do vrha. Sotrpin je že nekaj jamral glede kolena, a je kar lepo sledil, pes pa naju je tako ali tako samo čakal.

Strm breg

 

Razgled

Na vrhu Velikega Špičja (2398 m) seveda dooooolga pavza in občudovanje okolice – od tu se res vidi daleč naokrog. Gledava tja proti Triglavu in se sprašujeva kakšna gneča neki je tam gor? Tukaj? Sama. Sem in tja se slišijo glasovi iz Doline Triglavskih jezer ali pa z nasprotnega grebena. Hvala nekomu je glavne turistične sezone konec, smo pa trume tujih turistov zamenjali manj številni domači obiskovalci, ki si hodimo ogledovat te famozne jesenske barve, ki vsako leto razveseljujejo. Pogledi in razgledi na zlato rumene, oranžne, rjave in tudi še zelene macesne so naravnost fantastični!

Po grebenu dalje

Po grebenu

Koleno je bojda OK in se odločiva, da nadljujeva v smeri proti Prehodavcem, a naju do tja čaka kar nekaj grebena in nekih neimenovanih kucljev (če lahko vrhovom nad 2300 metrov sploh rečem kuclji!?). Pot je speljana nekje povsem po grebenu, drugje preči pod njim. Ves čas pa pogled uhaja v dolino – proti jezerom ali proti Trenti. Vmes sva bila deležna tudi žvižgov varuhov tega skalovja. Ta večji so žvižgali, manjši pa so se skrivali ob ostalih odraslih, ki so bili bolj odmaknjeni. Kozorogi seveda.

Kralj

 

Veliko jezero ali Jezero v Ledvicah

Po kar nekaj grebenčkanja se prebijeva do Malega Špičja (2312 m), sedaj bo šlo bolj ali manj samo navzdol. A bolj počasi, kolena sotrpina niso več sodelovala kot bi morala. No ja, počasi se bova že priguncala dol – pravijo, da se z brega vsak drek vali :D.

Greben

 

Proti Prehodavcem

Po dolini

Kolega je potem na vsak način hotel še do Zasavske koče na Prehodavcih. Kljub temu, da je slišal, da je koča zaprta, je verjetno upal, da pride do piva in si podmaže sklepe za pot v dolino. Piva seveda ni bilo, a upanje umre zadnje! 🙂 Bova naredila pavzo pri Jezeru v Ledvicah, se dogovoriva in šibam dalje naredit kakšno fotografijo.

Jezero v Ledvicah

 

Jezero v Ledvicah

Bi kar ostal tam, a je bilo potrebno nadaljevati pot. Tja do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo se okrepčali in naužili jesenkih barv ob jezeru. To veduto bi človek lahko gledal in gledal.

Ob poti

 

Koča pri Triglavskih jezerih

Povratek čez Prode nazaj do izhodišča je bil dolgotrajen, a uspešen – kolena pa so bila že naslednji dan OK.

Kakšna fotka več pa v GALERIJI

 

© 2018, Simon. All rights reserved.

Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*