Planina Zajamniki

Saj ne vem, če naj napišem, da sem do nedavnega slikovito planino Zajamniki poznal samo iz prekrasnih fotografij – še nikoli je nisem, nismo obiskali, še ideja za obisk do sedaj ni padla. No, k sreči tokrat je. Smo familijarno potrebovali dan preživet zunaj, pohodniško nekaj lažjega, da malemu ne zamerimo hribov prehitro in je bila planina Zajamniki potem kar primerna izbira. Parkiramo na Rudnem polju in jo mahnemo za znaki Uskovnica. Opis poti na hribi.net je z zimskimi slikami tako da v veliko pomoč tokrat ni bil :).

Precej, res precej časa smo hodili po cesti, oznake so slabe, oz. bolje rečeno jih ni, če me ob poti ne bi pohodnik spraševal za smer in kjer smo, bi jaz družino verjetno popeljal direktno do planine Uskovnica, a k sreči sem potem še pravočasno preveril zadevo na odlični aplikaciji Locusmap na telefonu s prednaloženo brezplačno karto Slovenije in uvidel svojo zmoto in zavil v “pravo” smer. 😀

Tudi ta pot se je končala, tako da smo jo ucvrli kasneje kar prek travnikov do ceste (spet hvala e-zemljevidu). Sledilo je drobljenje po ovinkasti makadamski cesti vse do odcepa (označen :)) za planino.

Boljša polovica je očitno pričakovala prihod na planino direktno na razgledno točko, s katere se običajno fotografira to planino, a ker ni bilo tako, udi ni bilo nekega navdušenja 😀 Ko smo s tamalim našli “zakladek” (beri Frutabelo :)), ki ga škratki puščajo po hribih pridnim otrokom, smo se počasi sprehodili ob stanovih na drugo stran in se povzpeli na vzpetino od kjer je res najlepši pogled na planino in visoke gore v ozadju.

Ob prijetnem gretju sončnih žarkov je bila ob tem čudovitem razgledu seveda na vrsti pavza in okrepčilo. Za nazaj nam ista pot ni dišala, zato sem spet brskal po telefonu in iskal “obvoze”. Zanimivo, da je pot na zastonjski karti vrisana nekako od sredine planine navzdol proti planini Šeh, na kartah PZS pa te poti ni  – glej sliko spodaj – črtkana črta proti rdečemu križcu na sredini slike.

Na planini poti nikakor nismo našli, zato smo se sprehajali kar direktno po “navodilih” telefona. Na mali planini, ki leži nižje v gozdu smo našli pot, a je šla v napačno smer. No, po prečenju pod hišicami na manjši planini pa se je pot le prikazala in smo ji sledili navzdol.

Dosežemo kolovoz, po katerem smo se potem malo gor, malo dol sprehodili do planine Praprotnica, od koder pa smo do izhodišča nadaljevali kar po cesti – ker smo ta del ceste prej pač “zgrešili” 😀