Triglav via Plemenice

Sam sem sicer za tisti teden “navijal” za nek drug hrib, a Anže ni kazal posebnega navdušenja – ko pa sem omenil Triglav, sem se že ustrašil, da mu bodo oke pobegnile iz jamic… Je bilo dogovorjeno… Samo dan še ni bil usklajen – vreme se gleda pri nas samo kakšen dan vnaprej. Odhod v četrtek je bil kmalu prestavljen na sredo, v ponedeljek pa sva ga bila primorana prestaviti na torek. 🙂 V ponedeljek popoldan še pivce, kjer se pridruži še Anže 2 in po parih besedah smo se zgodaj zjutraj vsi trije odpravili proti izhodišču. Pot do Luknje je potekala (kot nazadanje) še v trdi temi, samo v soju čelnih svetilk,… Vsaj ne vidiš kako daleč je še 🙂 Ob raznih globokoumnih debatah čas hitro mine… že smo bili na Luknji, kjer je bil čas za prvo resno pavzo in prvo fotografijo tistega dne.

Tam navlečemo nase samovarovalni komplet inu čelade ter zagrizemo.

Luknja pod nami in Kanjavec na drugi strani se že kopajo v oranžnih tonih jutranjega sonca… mi pa kljub senci švicamo in bolj poredko govorimo 😀

Res čisto vedno se razgledujemo po naših gorah in ugotavljamo katere vršace gledamo – kar nekaj jih že poznamo, ogromno pa jih bo še potrebno “prepoznati” Je pa res, da tiste, ki si jih že osvojil si lažje zapomniš. 😉

Tja do zahodne triglavske planote planincev skoraj nič, od tam naprej pa precej… A tako pač je na tem našem najvišjem vrhu, sploh na vrhuncu sezone… A Anže pač mora enkrat na našega očaka 🙂

Sledil pa je razgled, ki je še najbolj razveselil Anžeta (prvega :)) po nekaj urah hoje samo še par minutk in ga bo osvojil…

Na vrhu se seveda zadržimo kar nekaj časa, Anže 2 poskrbi za presenečenje, ko iz nahrbtnika privleče 3 zelene piksne hladnega hmeljevega napitka, Anže 1 pa termovsko kofeta, za katerega smo na koncu ugotovili, da sem ga samo jaz pil na vrhu – no ja, ga vsaj ni zastonj nosil 😀

Na Kredarici radler in kofe, potem pa po nasvetu meteorologov naprej proti dolini – Triglav je že dobil kapo…

Pot čez Prag je precej strma, a fina za sestop – edina pomankljivost – vedno vidiš dno doline, kamor je potrebno sestopiti 😀

Malo pavze za ohladitev pri hladni vodi ni trajala dolgo, saj so nas pregnale debele deževne kaplje in grmenje.

Zaključek pa v hramu pri Aljažu, kjer sem gledal zabasan Triglav, poslušal grmenje in bil presrečen, da smo bili pred nevihto v dolini…

Malo več fotografij pa v GALERIJI