Tokrat se nas je zbralo celo za 2 avtomobila članov našega društva (no, 1 preveč za poln avto :)) – torej po obči matematiki – 6, kar je vseeno velik uspeh, glede na to, da ni bilo obljubljene zastonj pijače in jedače 😀 Na zadnji akciji smo si ogledali (beri pofotkali – ker to traja dlje) samo en del jame, drugi pa je čakal vse do prejšnje predpraznične nedelje. Kavica v Divači, potem pa proti parkplacu… kjer pa je bila cesta zaprta – baje da gradijo podhod pod železniško progo. Ja nič, se zapeljemo pa po gozdni cesti malo višje in bližje jami,… pa se kmalu pripelje domačinka, da ni ravno fino, da tam parkiramo, da ni varno in nas usmeti cca. kilometer dalje ob železniško progo ter približno oriše pot do jame (startamo pač iz druge strani hriba kot zadnjič) – ni kaj zgrešiti, na koncu travnika samo sledite stezi… No ja…
Na koncu travnika najdemo stezo, na koncu steze še en travnik, na koncu tega travnika pa kup nečesa, kar bi lahko bila steza… Sopemo v hrib, vroče, vsak na svojem koncu gleda in opreza za vhodom… pa nič… Nismo več vedeli kje smo, previsoko, prenizko, vse zgleda enako… In se pričnemo spuščati proti cesti, kjer smo imeli namen parkirati – od tam bom pa ja našel vhod. No, cesto najdemo in se usmerimo spet nazaj v hrib, kjer smo ravnokar bili – in jamo seveda našli brez težav. Kolikor smo gledali smo naredili en lep krog okrog nje, najbližje pa smo ji bili na vsega 20 metrov. 🙂
Hitro smo bili vsi na dnu brezna v prijetnem jamskem hladu. Kot običajno je sledila pot do konca enega dela, iskanje nadaljevanja, v upanju, da mogoče pa to le še ni konec – načrta jame pa tako ali tako nihče ni imel s seboj 😀 No, ko so obupali nad nadaljevanjem pa sem le prišel na vrsto s fotkanjem. Tokrat je na prožilec pritiskal tudi Peter J. in upam, da si v kratkem ogledamo tudi njegove fotke.
Fotkanja zavesic kot je na zgornji fotki se nikoli ne naveličam, pa ne vem zakaj. Se mi zdi, da jih ni veliko, ki so prave velikosti, na pravem mestu, prave debeline, da prepustijo svetlobo in pa najpomembneje – da so cele!
Jama je sicer kratka, a ponuja čudovito okrasje skoraj na vsakem metru… se mi zdi, da so bili nekateri že malo nesrečni, ko sem ravno pospravil fotoaparat, se premaknil za par metrov in ga spet vlekel ven iz kufra. 🙂
Pa smo bili že spet pod vhodnim breznom… Peter J. in Aljaž sta se sprehodila še po drugem delu jame, nekateri pa smo jo mahnili po breznu navzgor z željo narediti še kakšno fotko navzdol – če bo le prožilec bliskavic nesel tako daleč 🙂
Nazaj do avta pa brez težav, smo si prej dodobra ogledali teren 🙂
Zaključek pa (spet) v piceriji Etna – ob brzinski postrežbi in odličnih picah! Sem komaj naredil spodnjo fotko še celih pic, pa čeprav so bile na mizi komaj par sekund 😉
Fotografije obeh akcij skupaj pa v GALERIJI
© 2016, Simon. All rights reserved.
Be First to Comment