Večer in jutro nad Soriško planino

Boljša polovica je imela že dlje časa idejo in željo o spanju na prostem – jaz pa se (kot običajno) potem moram strinjati 😀 Za take stvari sem vedno zraven – običajno pa potem dodam še kaj zase – tokrat lovljenje sončnega zahoda in vzhoda na senzor digitalnega fotoaparata. V soboto popoldan oddava malega v varstvo in se odpraviva proti Soriški planini. Parkirava in odrineva navzgor, proti stari karavli, oziroma grebenu nad njo. Že na grebenu vidim v smeri proti Možicu lepo izravnavo in od daleč pokažem kje bova imela “kamp” – pa moja komentira, da zgleda zelo mali in se boji, da se bo ponoči dol zvalila… 🙂 No, “prostorček” je imel mere vsaj nekako 7m x 7m, tako da ne vem kako zdrži celo noč v postelji 140cm širine 😀 A sva se vseeno za vsak slučaj spravila čisto v notranji rob, a predvsem zaradi zavetrja – veter je namreč močno vlekel prek pobočij.

Odloživa nahrbtnike, se topleje oblečeva in na hribček pred Možicem. Časa je bilo še dovolj, vsak s svojim fotoaparatom sva lovila motive in se poizkušala skriti pred hladnim vetrom – kar je bilo na grebenu bolj misija nemogoče 🙂

Ko se je sonce približalo horizontu pa so se pričele (kot običajno) barve spreminjati iz minute v minuto – na vse strani eksplozija barv, da komaj slediš…

Precej fotk (kot sem opazil šele doma) ni uspelo – je veter preveč gonil stojalo sem in tja 🙁

Dan se je poslovil, temperatura pa občutno padla, tako da sva se hitro odpravila v spalnico na hitro večerjo in se zavila v spalne vreče. Vsake toliko časa me je zbudil kakšen hladen sunek vetra okrog ksihta in zjutraj celo prehitel budilko – ob 4:40 sem že buljil navzgor proti luni, zvezd na nebu pa ni bilo več videti. Hiter pogled na uro – brrrrrr, 4°C, bi kar v spalki nadaljeval, pa se je treba izvleči če nočem zamuditi vzhoda – najlepšega dela jutra 😀

Žena ni bila najbolj zadovoljna nad jutranjim hladom in je bil prvi komentar, da tako pa ne bo več nočila, a ko se je pokazalo sonce in s toplimi žarki ogrelo lička, je bila prec spet za, da kdaj ponoviva 😀

Ko so se barve “znormalizirale” pa sva jo mahnila naprej proti Slatniku.

Od Slatnika pa naprej na Lajnar (že tolikokrat gor, v knjižici Loška planinska pot pa žig še vedno fali :)), iz Lajnarja na Dravh, potem pa v dolino na sonček in jutranjo kavico. Čudovito jutro!

Več fotografij pa v GALERIJI