Kopiščarjeva na Prisank je bila na “to do” listi že dooooolgo časa, a nekako ni prišla na vrsto, tokrat pa končno… Sredi noči že šibam proti Kranjski gori, poberem še Anžeta, tako da že zgodaj na Vršiču žuliva kofe, ki sem ga med potjo natočil na jeseniškem Petrolu. Potem pa pot pod noge in pod steno…
Pri vstopu na Kopiščarjevo pot natakneva čeladi, skočiva v pasova in šibava dalje.
Nad začetnim delom spet malo grizenja kolen do prvega grebenčka, kjer se spet povsem od blizu prikaže kamniti obraz Ajdovske deklice.
Pot se res lepo vije po poličkah, naravnih prehodih in kakšnih hudih razgledov direktno v dolino, globino niti nisem zaznal. Priznam, da sem pričakoval, da bo pot bolj “lufarska” oziroma razgledna, kot dejansko je.
Že prej sva ob poti ugotavljala (na pamet seveda), kje bi pot lahko bila speljana navzgor po steni – in seveda je imel vsak svojo idejo in varianto. No, vsak sva zadela samo delček poti, pa še to vsak svoj del. 🙂
Po navpičnem vzponu in ozkem prehodu pa spet hoja, prečenje, grizenje kolen… pa sva bila pod oknom. Ogromen je… že 2009, ko sem ga obiskal prek zgornje strani je bil velik, a s spodnje je še večji… Sploh za Anžeta, ki ga je do sedaj ogledoval samo z Vršiča 😀
Sledilo je še “grebenčkanje” do vrha, ki pa ponuja več razgledov in temu primerno počasnejši tempo, ker si vedno želim ujeti čim več trenutkov na spominsko kartico fotoaparata. 😀
Na vrhu 2 Italijana, ki pa sta hitro ušla, tako da sva imela cel vrh zase in sva potem kar nekaj časa uživala na toplih sončnih žarkih v opazovanju okoliških vršacev in sprehajanju kavk okrog nahrbtnikov in poizvedovanju po kakšnih padlih drobtinah. Anže je gor privlekel tudi odlično kavico, tako da sva imela vse za uživanje. 🙂
Ker je vsega lepega enkrat konec, sva tudi sestopiti morala… tokrat kar po grebenski poti.
Navzgor nisva srečala žive duše. Ob sestopu takoj pod vrhom par Slovencev, v nadaljevanju sestopa pa so bili vsi pozdravi v stilu ahoj inu dobrý den.
Fotografija, dve več pa v GALERIJI
Be First to Comment