Odhod tokrat pozno… popoldne. Na Vršiču kljub pozni uri k nam takoj prikolesari “parking man” – in se zaradi pozne ure zmeniva za popoldansko tarifo – oba zadovoljna 🙂 Že na izhodišču smo samo v kratkih rokavih, sonce neobičajno toplo sije za ta čas leta. Kmalu smo pa itak že vsi zašvicani.
Ajn, zvaj, draj smo bili že na sedlu nad meliščem. Enega tujca pošljemo v pravo smer proti Vršiču, mi pa nadaljujemo navzgor. Uf… senco, ki jo je na pot metala Velika Mojstrovka smo videli, gledali,… a je trajalo da smo jo dosegli in se malo ohladili.
Tokrat se vse moje računanje ni izšlo – ampak še vseeno nam v prid – na vrhu smo bili prehitro 😀 Pihalo ni, temperatura je bila prijetna… S Tomažem pričneva polniti spominsko kartico v fotoaparatu, Anže pa iz nahrbtnika privleče termovsko s kavico – top. Celoten čas, ko smo bili na vrhu sem spil ziher 3 velike doze – čist za ziher, da me slučajno ne zmanjka in kaj zamudim 😀
Pod nami, na Slemenovi špici, so bili tudi neki čudni (čudni = kdo neki še hodi po hribih ob večerih) tipi (mogoče deklice?!) s trinožniki pripravljeni na foto-borbo z zadnjimi sončnimi žarki in barvami zadnjih izdihljajev dneva.
Potem pa se je ob zahodu sonca pričelo – eksplozija barv na vseh straneh, ki so se spreminjale vsako minuto. Letal sem po vrhu sem in tja, vriskal in se trudil ničesar zamuditi – težko je bilo 🙂 Baje sta se Anže inu Tomaž zelo zabavala ob opazovanju moje vneme.
Malo kasneje že druge barve
Tomaž vmes že pospravi fotoaparat in pravi, da je to vse za ta dan… Ga je hitro spet privlekel na plano, ko barve kar niso in niso izginile 😀
Je bilo težko zbirati fotke za tole objavo – isti pogledi, druge barve…
Pa so že skoraj šle barve… Še sam ne vem, zakaj sem spakiral fleš, a če sem ga že nosil, sem ga tudi zvlekel in uporabil za dve, tri fotke.
Ko svetlobe ni bilo več pa lučke na glavo in proti dolini. Ko so se pokazale zvezde pa spet ustavljanje in prvič fotkanje zvezdnega neba – nisem zadovoljen, a za prvič kar OK (bo drugič (upam) bolje :)).
Celotna GALERIJA
…
Be First to Comment