Vogel (1922 m) via Šija (1880 m)

Tokrat smo jo v griče nad Bohinjskim jezerom mahnili družinsko. Cilj – Šija… a po kratkem poizvedovanju po vsem že poznanem portalu so apetiti (kot običajno) majčkeno narasli – hja, če se že peljemo tako daleč 🙂 Ob 9ih se že vzpenjamo z nihalko in se potem prestavimo še na štirisedo Orlove glave – da malemu prihranimo pol ure hoje, za naju pa je mali seveda prikladen izgovor za vožnjo 😀

Smerokazi nas usmerijo proti Šiji – 1 ura pa bomo gor… Mali nekaj protestira, boljša polovica tudi že nekaj sanja o malici – pa smo ravno dvignili riti iz sedežnice?!? No, do vrha Šije, sem ju nekako “prignal” (čeprav sem izpadel “ta grd” :))… Ko sta si privoščila tisto malico se je tudi razpoloženje precej spremenilo – na bolje 😀

Sicer je žena še nekaj sopihala, da Vogel je pa za malega predaleč (spet izgovor?), a sva potem le dosegla konsenz, da ker na Šiji ni štempla, mali jih pa tako rad zbira v svoj dnevnik, da vseeno le poizkusimo proti Voglu, v najslabšem primeru pa sestopimo proti planini Zadnji Vogel.

Pot po grebenu ravno pravšnja za malega, ki je občudoval strme stene v trenutkih ko se je megla razkadila, po grebenu pa smo raziskovali tudi rastlinje, predvsem planike so bile ekstra zanimive za najmlajšega.

Na sedlu Vratca, na razpotju se spet posvetujemo s “šefom”, če želi nadaljevati ali se spustimo proti planini? Presenetljivo je bil takoj za nadaljevanje – očitno je prigrizek res naredil dobro. 🙂

Ko smo na sedlu prestrašili koze, oziroma ko je kozel prestrašil boljšo polovico pa verjetno najbolj zanimiv del poti za malega (poleg nihalke in sedežnice seveda) – nekaj malega jeklenic. 🙂

Utrujenost se je malenkost že poznala, a ko je enkrat videl vrh, je potegnil, da sem komaj sledil 🙂

Na vrhu je neprijetno hladno pihalo, tako da se na brzino oblečemo, pritisnemo zaslužen štempelj v knjižico in jo po hitrem postopku mahnemo nižje v zavetrje na počitek in malico nr. 2.

Ko je zmanjkalo kajzeric in paštete pa naprej/nazaj…

Pri sirarni na planini Zadnji Vogel se prikaže sonce in v trenutku je bilo vroče – smo se šele takrat zavedli, kakšno srečo smo imeli, da vreme ni bilo “top” in brez oblačka… 🙂 Od sirarne je že kazalo, da bo povratek po duhomornem in vročem makadamu, a nas je smerokaz usmiljeno “poslal” v gozdiček nazaj proti izhodišču.

Pred odhodom v dolino še na odličen ričet in štrudl v koči Merjasec,… Vožnja domov je bila precej mirna – sta večino časa mali in boljša polovica prespala 😀

Fotka ali dve več pa v GALERIJI