Montaž, 2753m

Je boljša polovica že nekaj časa “navijala” za v hribe, pa je imela za soboto nalogo, da izbere turo. Najprej se je seveda podcenjevala in izbirala bolj kot ne hribčke, potem pa je le pobrskala malo po hribi.net, našla opis poti in se odločila – naj bo Montaž. Vstajanje sredu noči, vožnja do planine Pecol, pa sva bila še malenkost prezgodnja in sva posedela v avtomobilu še cca. 10 minut, da se je malenkost osvetlilo, preden sva mahnila navzgor.

Sonce se je nekje daleč za grebenom že vzpelo nad horizont in počasi osvetljevalo oblake nad nama in gore v daljavi.

Na poti je ogromno različnega cvetja in ob opazovanju okolice 2 uri do sedla Forca dei Disteis mineta kot bi mignil 🙂

Pogled je seveda vedno uhajal nazaj proti Kaninu, sonček je tam najbolj intenzivno spreminjal svetlobne razmere, medtem ko so se vršaci okrog Montaža že občasno zavili v gosto meglo.

Malo pod sedlom opaziva še gručo kapitalnih kozorogov, pa se mi ni ljubilo menjati objektiva (zoom), da bi jih pritisnil – jih bom že ob pobratku ko bo tudi več svetlobe sem si mislil…

Na melišču pod vstopom natakneva čeladi, pasova in samovarovalna kompleta.

Malo pod meliščem, ki pelje proti Pipanovi lestvi naju dohitita dva domačina in vprašata, če sva kaj spremljala vremensko napoved… No, ko sem mu povedal, da “naj bi” vreme zdržalo se je le zasmejal in dejal, da “We try anyway” 🙂 Je bil Kanin v tistem času že precej zabasan in je nosilo temne oblake v našo smer.

Kozorogov (samo samice in mladiči) je bilo tu kar precej… Kot vohuni so naju opazovali iz vseh možnih smeri… Firbčni pa so, ni kaj. 🙂

Pipanova lestev – zelo zanimiva, k sreči na njej nobene gneče… Si lahko predstavljam kakšen zamašek se naredi za gor/dol, če je obiska več… Samo tista dva domačina sta na naju prožila izstrelke, tako da sva večkrat ob ropotu “počivala” stisnjena na lestev n čakala, da rafal mine… 🙂

Že na lestvi je pričelo pihati, na grebenu, kjer se je vetru pridružila še megla, pa je bilo že kar neprijetno hladno… A je veter k sreči večkrat odpihnil meglo, tako da se je za kakšen trenutek pokazala tudi dolina ali bližnji vršaci.

Na vrhu hitro navlečeva nase jakni inu kapi… Vrževa vase sendvič ali dva – spijem tudi ledeno kavo, ki jo je za presenečenje privlekla na vrh žena i nse odpraviva nazaj proti grebenu h klopci, kjer je bilo idilično zavetrje, kjer sva malo počila brez šklepetanja z zobmi, kot na vrhu. 🙂

Po grebenu in Pipanovi lestvi navzdol tudi brez gneče, prvo večjo skupino sva srečala nižje, ob opazovanju kozorogov ob poti.

No, na sedlu sem opazil, da je bilo jutranje “nenatikanje” zooma velika, velika napaka… Kapitalcev namreč ni bilo nikjer… V upanju na srečanje in fotosešn se odpravim od sedla prečno proti zahodu… Okrog ovinka, kozorogov nikjer, pa jo mahnem direktno navzgor, do vrha (ime guglal kasneje) Curtissons (Klavni noži) in potem po zelo, zelo razglednem grebenu nazaj na sedlo in proti dolini.

Kakšna fotka, dve več pa v GALERIJI