Najboljša …

… letošnja tura – sarkastično sem to tisti dan slišal, večkrat … Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Za vikend turo sem povabil proti kobariškem koncu, da bo topleje… No, par kilometrov južno od Robiča smo startali pri stopinji nad ničlo. Mraz smo hitro pustili zadaj, ko smo se zagnali v klanec navzgor.

Po asfaltni cesti z ne prehudim naklonom smo se tako vzpenjali po vzhodnem pobočju Monte Cladie – večinoma na toplem sončku.

V Gorenji vasi smo zapustili asalt in se okrog hriba zapeljali po makadamskih poteh tja do Črnega vrha (Montefosca).

Čim smo prispeli na severno stran hriba, kamor sonce ne seže, se je temperatura krepko spustila. Pomrznjena okolica, mi pa smo komaj čakali, da spet dosežemo osončene dele.

K sreči je bilo senčne lege hitro konec in smo proti Črnemu vrhu že poganjali “na toplem.” Pri cerkvi pavza in klepet z domačinom – po slovensko nas je ogovoril – res lepo! Od vasi smo še malo poganjali navzgor, a se hitro že veselili krasnega spusta (CAI 744) – ki pa ni bil ravno spust, še manj pa krasen … Vsaj glede na to, kakšna imamo pričakovanja. Bilo je bolj gor, dol, pa še to dve tretjini po neki zriti vlaki. Ni bil ravno užitek.

Robidišče

Na cesto smo prileteli ravno pri nekadanji mejni kontroli pod vasjo Robidišče. Nekaj let nazaj raj za gorske kolesarje, predvsem tiste, gravitacijske.

Uf, kako smo se nasankali od tu naprej. Track nas je peljal po nekdanjem trailu Napoleon. Najprej smo komaj našli začetek le tega, mu težko sledili, nato pa dospeli do prvih zvrnjenih dreves in drugih, tretjih, … nato smo nehali šteti. Nazaj bi bila muka, naprej pa verjetno ni tako hudo – smo se tolažili.

Sem ter tja smo se kakšen meter celo zapeljali.

Večinoma vseeno pešačili in se prebijali. Nekje na dveh tretjinah traila obupamo in se spustimo direktno na cesto nekaj nižje. Pa spet poizkusimo srečo na naslednjem ovinku – nič boljše. Spet na cesto za nekaj časa in ponovno v grmovje v stilu – mogoče pa bo. No, ni bilo …

Do tu sem večkrat slišal, da je tole najboljša tura letos … Hja, za Klemna in Dejana, ker je bila to njuna prva fura v 2026.

Monte Mia

No, saj ture še ni bilo konec – zadnje upanje sem polagal v drugi spust, nazaj proti izhodišču. A je bilo do spusta ponovno navzgor. Po okrepčilu smo prav počasi odrinili navzgor.

Tu niso več sodelovale ne noge, ne glava, samo trma je bila še. No, ko je Garmin pokazal samo še 200 višincev vzpona in so se drevesa razmaknila za prelep razgled, od tam je šlo nekoliko lažje.

Tokrat ni bil cilj vrh Monte Mia (1247 m) ampak zavetišče pod vrhom, na cca. 1000 m. Smo bili kar veseli, ko smo ga enkrat dosegli – precej smo bili namreč že utrujeni, pa še čas nas je neusmiljeno priganjal. Sonce je namreč že pričelo s spustom precej pred nami.

Tale spust (CAI 754) je bil fin od začetka do konca – pešpot s precej tehničnimi deli vse do Pradoline. V zogrnjem delu smo še imeli svetlobo zahajajočega sonca, potem pa smo se hitro potopili v hlad senčne doline.

Na spodnjo stran poti nihče ni prav veselo pogledoval – tule se padec ne bi dobro končal.

Do avta smo še ravno prispeli v dnevni svetlobi, tako da lahko rečem, da nam je vsaj to uspelo. V Robidišču k sreči, ni bilo nikjer za dobiti kofeta in coca cole, sicer bi se verjetno drugega spusta lotili v temi …

Meni je blo fajn. Tokrat smo nabrcali 36 km in nekaj čez 1600 višincev – kar OK za najboljšo turo letos.