Prek Stola do Golice

Spet jutranja ura, kavica in po urci vožnje že parkirava pri Valvasorjevem domu, od tam pa pot pod noge.

Uživanje v jutranjem razgledu
Uživanje v jutranjem razgledu

Šibava kar po daljši poti – cilja za ta dan sta bila namreč Stol in Vajnež  – o zapletu pa kasneje 🙂

Kmalu, ko se je zdanilo začne Anže za mano nekaj kleti in se hudovati – sem hitro ugotovil, da je verjetno kofe doma “pozabil” – in ga je res. No ja, če se mene vpraša, je raje še tistih 15 minut za pripravo kavice kar prespal 😀

Pri Betonski bajti
Pri Betonski bajti

Višje pa se je modro nebo za nekaj časa poslovilo in ovila naju je megla in sva ugotavljala, da razgleda danes pač ne bo.

Meglena pobočja
Meglena pobočja

A glej, glej ravno pod kočo se povzpneva nad meglo in uživanje se šele prične 🙂

Pogled na megleno morje
Pogled na megleno morje
Pogled proti Vajnežu
Pogled proti Vajnežu

No, ker je pozabil kofe, ga je pa pri bajti častil z dodatkom radlerja – pa se mi je fant kar malo zasmilil, ko je vse skupaj plačal dražje kot v Monte Carlu 🙂

Igra meglic in oblakov
Igra meglic in oblakov
Pogled z vrha onkraj meje
Pogled z vrha onkraj meje

Pa sva jo ucvrla naprej proti Vajnežu – in spet sestopila v meglo, ki je redko dopustila kakšno modro fliko do naju. Prek Potoškega Stola (2014m) sva lutala v megli, a kar zavijeva v breg ali ne? Poti na Vajnež namreč ni… No k sreči se je megla ravno toliko umaknila, da sva uzrla vrh in se usmerila tja.

Pogled nazaj proti Stolu
Pogled nazaj proti Stolu
Meglice so se umaknile ravno pravi čas, da sva videla vrh
Meglice so se umaknile ravno pravi čas, da sva videla vrh
Družba
Družba

Pavza – se odločava, kje bova sestopila… Sam sem bil na Vajnežu cca. 7 let nazaj in sem mislil, da vem točno kje je pot v dolino… Vsi ki sva jih vprašala, kako sestopiti so rekli, da bova z vrha videla planino nižje in bova sestopila direktno do nje – a hudiča, megla ni dovolila pogleda… Pa sva prečila naprej in iskala pot navzdol…

Vajnež
Vajnež

Prideva do ruševja… hm, v spominu jih nimam, no ja, mogoče sem pozabil… A ko sva enkrat zavila na drugo stran grebena sme vedel, da sva pot navzdol zgrešila.

Med borovjem
Med ruševjem

Pa je bil telefon potem tista rešilna bilka – glede na opis poti je žena potrdila, da sva falila, na moje vprašanje koliko je še do Golice pa sem dobil le “Uuuu, daleeeč.” Malo naprej pri bajtici srečava kar nekaj pohodnic in vprašava kako daleč je do Golice in dobiva odgovor da vsaj 2 urci in pol. Malo počijeva in se potem odločiva, da greva vseeno naprej, če sva že tako daleč 😀

Travniki
Travniki

Hodila sva povsem po robu po neki stari janičarski poti in po dooolgem času šele zagledala najin cilj – ki pa je bil še vedno daleč.

Končno pogled na Golico
Končno pogled na Golico

Oblaki so se kar pridno nabirali, a na kaj hujšega ni kazalo. Nekje vmes sva celo v senci spet pavzirala, vrgla rit na tla in noge v luft – dolga pot se nama je že poznala (a da je utrujen ni priznal noben od naju :)).

Na grebenu Golice
Na grebenu Golice
Pogled nazaj proti Stolu - ujela sva celo še nekaj narcis
Pogled nazaj proti Stolu – ujela sva celo še celo pobočje narcis
Tisto je pa red končni cilj
Tisto je pa red končni cilj

Na vrhu vrževa vase še preostanke sendvičev, potem pa v strahu pred nevihto, ki se je bližala hitro popihala navzdol…

Družba na Golici
Družba na Golici

K sreči sva dobila prevoz nazaj do Valvasorja ravno v času, ko so pričele z neba leteti dežne kaplje…

Oblaki nad Stolom
Oblaki nad Stolom

… in potem smo se vozili urco samo nazaj do izhodišča – takrat sva se šele zavedla kako daleč sva sploh šla.

Kakšna fotka več pa v GALERIJI

© 2016, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*