Prek Stola do Golice

Spet jutranja ura, kavica in po urci vožnje že parkirava pri Valvasorjevem domu, od tam pa pot pod noge.

Šibava kar po daljši poti – cilja za ta dan sta bila namreč Stol in Vajnež  – o zapletu pa kasneje 🙂

Kmalu, ko se je zdanilo začne Anže za mano nekaj kleti in se hudovati – sem hitro ugotovil, da je verjetno kofe doma “pozabil” – in ga je res. No ja, če se mene vpraša, je raje še tistih 15 minut za pripravo kavice kar prespal 😀

Višje pa se je modro nebo za nekaj časa poslovilo in ovila naju je megla in sva ugotavljala, da razgleda danes pač ne bo.

A glej, glej ravno pod kočo se povzpneva nad meglo in uživanje se šele prične 🙂

No, ker je pozabil kofe, ga je pa pri bajti častil z dodatkom radlerja – pa se mi je fant kar malo zasmilil, ko je vse skupaj plačal dražje kot v Monte Carlu 🙂

Pa sva jo ucvrla naprej proti Vajnežu – in spet sestopila v meglo, ki je redko dopustila kakšno modro fliko do naju. Prek Potoškega Stola (2014m) sva lutala v megli, a kar zavijeva v breg ali ne? Poti na Vajnež namreč ni… No k sreči se je megla ravno toliko umaknila, da sva uzrla vrh in se usmerila tja.

Pavza – se odločava, kje bova sestopila… Sam sem bil na Vajnežu cca. 7 let nazaj in sem mislil, da vem točno kje je pot v dolino… Vsi ki sva jih vprašala, kako sestopiti so rekli, da bova z vrha videla planino nižje in bova sestopila direktno do nje – a hudiča, megla ni dovolila pogleda… Pa sva prečila naprej in iskala pot navzdol…

Prideva do ruševja… hm, v spominu jih nimam, no ja, mogoče sem pozabil… A ko sva enkrat zavila na drugo stran grebena sme vedel, da sva pot navzdol zgrešila.

Pa je bil telefon potem tista rešilna bilka – glede na opis poti je žena potrdila, da sva falila, na moje vprašanje koliko je še do Golice pa sem dobil le “Uuuu, daleeeč.” Malo naprej pri bajtici srečava kar nekaj pohodnic in vprašava kako daleč je do Golice in dobiva odgovor da vsaj 2 urci in pol. Malo počijeva in se potem odločiva, da greva vseeno naprej, če sva že tako daleč 😀

Hodila sva povsem po robu po neki stari janičarski poti in po dooolgem času šele zagledala najin cilj – ki pa je bil še vedno daleč.

Oblaki so se kar pridno nabirali, a na kaj hujšega ni kazalo. Nekje vmes sva celo v senci spet pavzirala, vrgla rit na tla in noge v luft – dolga pot se nama je že poznala (a da je utrujen ni priznal noben od naju :)).

Na vrhu vrževa vase še preostanke sendvičev, potem pa v strahu pred nevihto, ki se je bližala hitro popihala navzdol…

K sreči sva dobila prevoz nazaj do Valvasorja ravno v času, ko so pričele z neba leteti dežne kaplje…

… in potem smo se vozili urco samo nazaj do izhodišča – takrat sva se šele zavedla kako daleč sva sploh šla.

Kakšna fotka več pa v GALERIJI