Vajnež naj bo

Vajnež je v planu (z biciklom) že nekaj let, vse od zadnjega obiska. Pa je prej prišel na vrsto s smučmi. 😊

Jutro

Na smučke stopiva že takoj pri domu Trilobit – pa ni šlo daleč na njih. Po kopnem delu čez potok, pa še naprej po bregu sva iskala pot s smučmi v rokah. Tipična spomladanska tura.

Do planine Stamare se potem pobijava po ledeni sledi, da bi nataknila srenače nama seveda ne pade na pamet. No, nad planino jih natakneva in se čudiva, kako enostavno je bilo od tam dalje – čeprav je bil breg bolj strm.

Že vmes si prisežem, da je tole moja zadnja tura s temi smučmi … toliko, kot sem pa na tisti turi preklel, pa ne vem če sem kdaj – jajca stara iztrošena! 😳 Na vršnih pobočjih sem ob razgledih sicer malenkost pozabil na vse težave, a ne čisto.

Sneg je bil še trd, nekateri pa so že uživali v spuščanju po strmih pobočjih. Drugi so se že sončili v kotičkih brez vetra. Midva pa sva imela še nekaj poti pred sabo – v vedenju, da tudi naju kasneje čaka vijuganje navzdol, ni bilo nič pretežko. 🙃

Res je krasen razglednik ta greben. Bil pa je tudi precej obiskan, a je grebena in pobočja toliko, da ni bilo nikoli občutka “gužve”, kot na kakšnih drugih lokacijah.

Vrh

Po okrepčilu z vrha najprej precej trdo, malo nižje pa uživancija ob ravno prav odjenjani podlagi. 😍

Edini problem je, ker na dol precej (pre)hitro zmanjka flanke … Ampak, če je bilo že do sem to vse od smučarije, se je splačalo! Natakneva pse na smučke in nazaj navzgor na Kamnitnik. Tam počakava “poznavalce terena” in se jima pridruživa pri smuki (skoraj) do izhodišča skozi Medji dol.

Nižje je sledila precej zavita smučina, po kateri sem se sicer parkrat pobiral, a vseeno srečno pridrajsal v dolino.

Za ljubitelje številk: 14 kilometrov in nekaj več kot 1200 višincev.

Fotka, dve več pa v GALERIJI.

© 2021, Simon. All rights reserved.