Bajka

… in to še kar ista – bosanska. Ne, nisem šel še enkrat, samo spisal še nisem vsega.

Vstajanje ni bilo prezgodaj, da s(m)o se lahko naspali tudi tisti, ki nis(m)o šli spat med prvimi. 😉 Po fruštku pa na bicikle – zato smo prišli v Bosno, kajne?

Začetek.
Greben Krstacev

Plan je bil prečenje grebena Krstacev, ki se guba na okrog dva jurja višine. Del ekipe se je za ogrevanje najprej povzpel na Treskavico – ravno nad mejo 2000 metrov.

Vijuganje.
Sneg.
Treskavica – vrh.

Sledil je lep, nežen in hiter travnat spust – za bonus pa seveda nekaj potiskanja bicikla navkreber, preden smo se priključili ostalim na sedlu Sarajevska vrata.

Proti sedlu.

Skupaj smo se potem zapeljali do enkratnega razgleda na Prokoško jezero. Sicer so vzdušje malce kvarili motokrosisti, pa ne samo z glasno mašinerijo, tudi z jeziki so nekaj opletali – niso povedali nič pametnega. 🙄

Pogled proti jezeru.

Od tu navzgor so bicikli romali na naše hrbte – a k sreči ne za dolgo. Tja pod Krstac (2069 m) smo se že lahko zapeljali.

Nošnja.
Krstac.

Greben od Krstaca dalje je lepo razgiban, nekaj gor, nekaj dol, sem ter tja je bilo potrebno tudi razjahati in popešačiti, vedno pa ponuja enkratne razglede v vse smeri.

Na grebenu.
Na kupu.
Spust.
Muhe, muhe, muhe …

Na zgornji fotki ni zapacan senzor, ampak mušice – groza, koliko jih je bilo, a samo na enem delu. Če si tu na spustu užival odprtih ust, potem si bil vsaj do večerje sit.

Pogled na prevoženo.

Na vrhu Nadkrstac (2112 m), najvišjem vrhu Bosne (brez Hercegovine, da se ne bo kdo razpištoljil 😁), nam Matej celo privošči daljšo pavzo. Vsenaokrog sami zeleni zaobljeni vrhovi in neusmiljeno sonce, ki je pošteno grelo naše živote. Pa še nobene pametne sapice, da bi kaj ohladilo.

Nadkrstac.
Navzdol – prvič

Spust lepa zašodrana singla, le vejevje ob njej je bilo na cajte preveč grabežljivo in je znalo ponagajati in je pocukalo balanco – ravno toliko, da je bilo bolj zabavno. 🙂

Spust.
Še malo.

Nekaj prečenja po makadamu, nato pa spet lušten spust v dolino na južni strani grebena. Med čakanjem na ostale (defekt), dopolnimo zaloge vode in iščemo senco pod nizkim rušjem.

Čakalnica.

Kasneje poiščemo še najlažji prehod preko grape in nadaljujemo spust po travnatem pobočju vse tja do cca. 1500 nad morjem, nekaj višje od planinske koče Radovina. Od tam pa spet navzgor proti Krstacu.

Luštno.
Prek grape.
😍
Ni prehoda!

Nekaj časa smo še poganjali navzgor (nekateri več, drugi manj), na koncu pa smo spet vsi pešačili do prečne poti pod grebenom. Strmo je bilo.

Mal potiskanja.
Navzdol – drugič

Prečka do Sarajevskih vrat, nato pa že poznan spust do jezera. Luštno, res luštno!

Sarajevska vrata.
Vidiš kolesarje?
Škotska, Irska, Bosna?!
Še dan, dva, pa bi se sneg umaknil in bi se tudi tu peljali. 😉
Pod rušjem.
Skoraj “doma”.

Tisti petek, tretjega junija, smo nabrcali štiriindvajset kilometrov, naredili pa tisoč dvesto višincev.

© 2022, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*