Tretji dan

Bosanske bajke. Tretje jutro smo bili še vedno pri Prokoškem jezeru.

Ćoso

Zagnani trije smo že zarana zajahali konjiče in mimo mošeje odpedalirali navzgor – tja nekam pod grič Ćoso.

Navsezgodaj.

Na planini in okolici je bilo še vse mirno, ko smo se vzpenjali po travniku gori in povprek. Poti ni, oziroma se jo nekje lahko samo sluti.

Proti soncu.
The view.
Porivanje z razgledom 😁

K sreči je Matej prelazil hrib že prej, zato je vedel, da je greben oziroma vrh nedostopen – že peš, kaj šele z biciklom.  Prihranjena marsikatera kletvica.

Višje ne gre.

Sledila je le še sladka nagrada – spust direkt nazaj proti planini.

Matej že skoraj iz štartne hišice.
Opaziš kolesarja?
Je že bližje.
Proti zajtrku!
Planina pa še kar spi!

Tale jutranja polurna aktivacija je bila dolga triinpol kilometra in točno 200 višincev. Smo bili že nazaj, ko je večina še spala.

Vrhunec dneva

Vsega lepega je enkrat konec – a ne še takoj. Konec je bilo teh fajn par dni ob in nad jezerom, ob zgovornih večerih, zajebanciji in seveda tudi kolesarjenju … Sledil pa je še en lep del – spust nazaj v dolino, kjer se je vse pričelo. V Fojnico. En mal vzpona in veliko več spusta!

Prvi del vzpona nam je bil že poznan, potem pa po Matejevo – direkt navzgor, peš!

Na znanem začetku.
V zadnjih dneh je bilo večkrat takole … 😊

Sledilo je še nekaj lepe prečne singlce do pod Stražice – na vrh pa nekateri potem brez nekateri pa z. Bicikli seveda.

Prečka.
Pod Stražico.
Stražica.
Ogledovanje linije.

Tokrat ni šlo čisto, čisto z vrha – za izgovor tokrat naj bo močan veter, drugič pa mogoče že uspe.

Dol – spet eni peš, drugi na kolesu.

Sledila je ena lepa prečka strmega pobočja – pa ne vem, ali me je bilo tako strah, ali se je na fotoaparatu nekaj premaknilo. S te prečke imam namreč samo eno pogojno uporabno fotografijo, ostale so vse spacane. 🙁

Prečka.

Po prečki še zadnji briefing, skupna fotka, potem pa v pragozd.

Briefing z razgledom.

Vmes res nismo vedeli, če smo na poti ali ne, vse zaraščeno … K sreči je bil Tomo spredaj in je že zril skozi gosto rastje in je bilo ostalim malenkost lažje. 😅 Je bil pa zaraščen samo zgornji del. No ja, pa potem spet del spodnjega, kjer so potem nekateri raje izbrali makadamsko vijuganje navzdol.

Gmajna.
Še kar gmajna.
Tudi to se zgodi.

Spusta je bilo (kot vedno) prehitro konec – sledil je samo še asfaltni povratek do Fojnice. Tam pa zasluženo hladno 🍺.

18 km, 350 m vzpona in (najbolj pomembno!) 1350 spusta.

Gneča.

Tisti večer smo v kafiču v Banja Luki spili vse kar so imeli … Zadnji dan pa z Ozrenom, za zaključek bajke, raziskovali traile nad mestom.

Povzetek – enkratne ture, fajn družba. Bi ponovil tole bosansko bajko.

© 2022, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*