Chubedishi

5. dan Ushguli – Chubedishi

Če slučajno kdo bere tekst, naj povem, da 4. dan nisem vzel fotoaparata s sabo na “turo”, ker smo zavoljo slabega vremena dan “zapravili” na smučišču Tetnuldi z zaključnim spustom v dolino. Ni fotk – ni zapisa. 🙂

Zjutraj je bil odhod bolj zgodaj kot prejšnje dni, čakala nas je namreč dolgotrajnejša vožnja do vasice Ushguli, skrito v dolino z vršaci vsenaokrog. Na prvi pogled bi rekel, da je tu konec sveta – pa ni! Cesta, sicer pozimi neprevozna, se vije naprej pod pobočji do prelaza Zagar in navzdol v dolino – naprej v svet.

Kmalu po odhodu iz Mestie so že pomagali vozilu nazaj na cesto. Alkohol je jeba!
Tu navzgor ni več šlo s štirimi bicikli.
Robo do prenočišča v Ushguliju smo znosili peš.

Od guest house Shkara, ki je bila naša baza za eno noč, smo se na smučeh odpravili proti grebenu Chubedishi, vzhodno od vasi.

Start.
Tjale, direktno navzgor.

Vmes se je pokazalo celo sonce – kičasto! Na sosednjem bregu smo opazovali lajftrekovce, ki so sopihali navzgor proti vrhu Gvinari – našem cilju naslednji dan.

Sonček!
Razgled! Cerkev Lamaria.
Cik cak je šlo po strmini navzgor.
Četica.
Še kar grizemo.

Pri pavzi na grebenu pride prav lopata. Si skopljem eno fletno latrin(c)o – če se ne bi okoli gora v okolici podili oblaki in megla bi tam verjetno čepel dlje kot običajno obsedim na domači školjki. 😉

V dolino se je še videlo.
Megla

Kmalu nas je dohitela megla, razgleda ni bilo več v nobeno smer. Tako čudna svetloba, da se je še špura pred mano težko razločila. Je bila pa globoka, tako da je smučko kar samo vleklo v pravo smer. 😂

Čez rob.
Megla, megla, …

Kot že zadnjič, je tudi tu padla odločitev, da zavoljo razmer ne nadaljujemo. Končali smo na malenkost manj kot 2900 mnv. Malica za nas in futranje spremljajočih lokalnih psov. Samo da zašumi vrečka, papir, karkoli – takoj sta bila zraven.

“Vrh”

Spust je bil na začetku bolj tako-tako. Se ni videlo prav nič in tudi profičem se je zgodilo, da so se potapljali v pršiču z glavo naprej.

Gremo.
Rado v akciji.
Proti vasi.

Pred vasjo, nekje zataknem in se spektakularno zložim v sneg – k sreči me ni nihče videl. 🙃 Med prevračanjem me je prehitel še fotoaparat, ki se je izmuznil iz torbice. K sreči se ni potopil pregloboko v sneg in sem ga hitro našel. Pokrovček objektiva pa je še danes tam nekje.

V vasi.
Ushguli

Po prvem odžejanju v gostišču, je padla celo ideja o ponovitvi vsaj prve flanke – a je ostalo le pri ideji. Smo se pa štirje pred večerjo sprehodili po tej čudoviti mali vasici. Tako drugačna, a enkratna!

Ni prehoda! 😉
Ushguli.
Koshki – stolpi.
Ushguli.

Sprehodili smo se še proti cerkvici Lamarie, pa smo čisto na koncu obupali. Pač nismo bili opremljeni za gaženje.

Lamarie in pobočje, ki smo ga obiskali ta dan.

Na koncu smo vseeno gazili – do edinega stolpa, ki je bil odprt in smo se lahko povzpeli na vrh.

V vasi.
Gaženje do stolpa.
Pogled skozi lino.

Večerja v gostišču pa oh in sploh… Vrhunsko, domače – in dovolj (če ne preveč) vsega. Vremenu primerno smo naredili ta dan 7 km in švoh 800 višincev.

Tura.

 

 

© 2022, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

2 komentarja

  1. Dušan
    20 marca, 2022
    Reply

    Četrti dan smo si zapomnili tudi po smučanju v dolino.Po tisti ozki dolini,polni grmovja in lukenj,ko nikoli nisi vedel,kaj te čaka za ovinkom.Čista jeba..

    • Simon
      21 marca, 2022
      Reply

      Ja, vmes je bila jeba ja, a ko pogledaš nazaj na cel dan, je bilo enkratno! 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*