Chubedishi

5. dan Ushguli – Chubedishi

Če slučajno kdo bere tekst, naj povem, da 4. dan nisem vzel fotoaparata s sabo na “turo”, ker smo zavoljo slabega vremena dan “zapravili” na smučišču Tetnuldi z zaključnim spustom v dolino. Ni fotk – ni zapisa. 🙂

Zjutraj je bil odhod bolj zgodaj kot prejšnje dni, čakala nas je namreč dolgotrajnejša vožnja do vasice Ushguli, skrito v dolino z vršaci vsenaokrog. Na prvi pogled bi rekel, da je tu konec sveta – pa ni! Cesta, sicer pozimi neprevozna, se vije naprej pod pobočji do prelaza Zagar in navzdol v dolino – naprej v svet.

Od guest house Shkara, ki je bila naša baza za eno noč, smo se na smučeh odpravili proti grebenu Chubedishi, vzhodno od vasi.

Vmes se je pokazalo celo sonce – kičasto! Na sosednjem bregu smo opazovali lajftrekovce, ki so sopihali navzgor proti vrhu Gvinari – našem cilju naslednji dan.

Pri pavzi na grebenu pride prav lopata. Si skopljem eno fletno latrin(c)o – če se ne bi okoli gora v okolici podili oblaki in megla bi tam verjetno čepel dlje kot običajno obsedim na domači školjki. 😉

Megla

Kmalu nas je dohitela megla, razgleda ni bilo več v nobeno smer. Tako čudna svetloba, da se je še špura pred mano težko razločila. Je bila pa globoka, tako da je smučko kar samo vleklo v pravo smer. 😂

Kot že zadnjič, je tudi tu padla odločitev, da zavoljo razmer ne nadaljujemo. Končali smo na malenkost manj kot 2900 mnv. Malica za nas in futranje spremljajočih lokalnih psov. Samo da zašumi vrečka, papir, karkoli – takoj sta bila zraven.

Spust je bil na začetku bolj tako-tako. Se ni videlo prav nič in tudi profičem se je zgodilo, da so se potapljali v pršiču z glavo naprej.

Pred vasjo, nekje zataknem in se spektakularno zložim v sneg – k sreči me ni nihče videl. 🙃 Med prevračanjem me je prehitel še fotoaparat, ki se je izmuznil iz torbice. K sreči se ni potopil pregloboko v sneg in sem ga hitro našel. Pokrovček objektiva pa je še danes tam nekje.

Ushguli

Po prvem odžejanju v gostišču, je padla celo ideja o ponovitvi vsaj prve flanke – a je ostalo le pri ideji. Smo se pa štirje pred večerjo sprehodili po tej čudoviti mali vasici. Tako drugačna, a enkratna!

Sprehodili smo se še proti cerkvici Lamarie, pa smo čisto na koncu obupali. Pač nismo bili opremljeni za gaženje.

Na koncu smo vseeno gazili – do edinega stolpa, ki je bil odprt in smo se lahko povzpeli na vrh.

Večerja v gostišču pa oh in sploh… Vrhunsko, domače – in dovolj (če ne preveč) vsega. Vremenu primerno smo naredili ta dan 7 km in švoh 800 višincev.

© 2022, Simon. All rights reserved.