Nad Crikvenico

Ob udeležbi na prvi letošnji MahMTB sredi dobim še povabilo za sobotno turo – kaj še hočeš lepšega? 🙂 10 minut pred! dogovorjeno uro sem že sedel v kombiju, ki je po poti pobiral udeležence. Pri Postojni je bil kombi že poln.

Navzgor

Štart po asfaltu, pa ne za dolgo. Hitro smo bili na kotalečih skalah, pa potem na slabšem makadamu, pa na boljšem makadamu, pa … skratka vse sorte podlage.

Temperature so bile prav prijetne – na izhodišču 20°C, po poti na soncu pa še kakšna več.

Na poti je ves čas nekaj šumelo in ropotalo po goščavi v bližini. No, ko sem se navadil, da so le konji na prosti paši, mi je bilo lažje pri srcu. 😁 Ampak toliko konjev ob/na poti pa nisem srečal še nikjer. Predvsem pri spustu sem parkrat pomislil na možnost bližnjega srečanja za kakim ovinkom – no, do tega ni prišlo.

“Cilj”

Najvišja točka je bila tokrat pri neki bajti malo pod vrhom Stojač (1015 mnv). Tam popademo svoje čokoladice, sendviče, burek z jogurtom – kar je pač kdo imel s sabo, delil noben ni!
Zanimivost: Osem koles, vsak drug prozvajalec in noben Specialized.

Po jedači in pijači pa spat spust. Fino je blo! Sicer en odlomljen menjalnik, (pozor – egoistična izjava!) ampak k sreči ne moj. 🙃

Na ravnini/vzponu so brezmenjalnikežu pomagali ali pa je priklical spomin na zelo, zelo mlada leta in uporabil tehniko poganjalca, navzdol pa tako ali tako gre kar samo.

S pogledom na morje pa nisem (še) velikokrat kolesaril – pa moram reči, da ni slabo. 😉

Sledilo je še 100 višincev vzpona in zadnji spust – Matej je obljubljal pravljico!

Zadnji del pod stenami pa (kot obljubljeno) pravljica, sicer razrukana, a je bila fajn. No ja, eni se verjetno tresejo še danes – pa ne od strahu. 🤣

Pri kombiju je že čakalo mrzlo pivo! Tako hitre potešitve ta nujne žeje pa še nikoli. Matej, hvala še tu!

Nabralo se je skoraj 42 kilometrov in 1250 višincev.