Črna prst

Klemen bi v naslov rajši napisal “Nigga finger.” 😁

Tura na Črno prst je bila že dooooolgo v paci, pa se mi je samemu nekako ni dozdevalo, da bi se je lotil. Ko pa so se povezali planeti in vse ostale kozmične drobtine – in sem dobil družbo, potem pa ni bilo več dileme.

Podbrdo

Zjutraj se dobimo na kavici, naložimo bicikle in se odpeljemo proti izhodišču – Podbrdu. Po par ovinkih, klancu gor in dol, smo parkirali pri predjamskem gradu. Prvi del, proti sedlu pod Lajnarjem je bil že vsem znan – krasno speljana mulatjera. Večinoma lep naklon in lepo “vozišče”. Žal so na enem delu tudi v to lepo ohranjeno zgodovino že zakopali z delovnimi stroji …

Možic

Na odcepu za Petrovo brdo nekaj pavze, potem pa počasi naprej. Vmes smo še planirali potek ture – ali po bližnjici do Vrh Bače ali na Možic – vsekakor smo se zavedali, da je pred nami še dolga pot. Ker smo imeli še vsi voljo – smo jo ubrali po daljši varianti. Proti Možicu.

Vreme ni sodelovalo in je z nizko oblačnostjo in meglicami skrivalo naš cilj v daljavi – kar mogoče niti nis slabo. Vsaj nismo vedeli, kako daleč od cilja smo še. 🙂 No ja, vsaj sonce ni direktno pripekalo – vroče je bilo že tako dovolj.

Na vrhu Možica so iz nahrbtnika priromali sendviči in čokoladice. Da se človek malo podpre in počije. Težjo del poti je bil še pred nami.

Do sedla Vrh Bače ena sama uživancija – singla, skalce, gmajna, vse na dol …

Od sedla dalje sledi majčen prečenja, pa malo spusta – kmalu pa se zadeva postavi precej pokonci. En del smo gonili, spet drufgi del potiskali/nosili. Skratka – pestro!

Do planine Kal je sledil še najbolj strm del nekdanjega smučišča. Tu je vsak na svoj način poizkušal odmisliti tegobe strmega vzpona – v tišini.

Od tam je sledil lušten spust nad Planino za Črno goro, ki pa je bil tak mini in je res hitro minil. Ob razcepu pa so se bicikli selili spet na rame – razen Klemen ga je potiskal, ker nositi ga menda ne zna. 🤪

Črna prst

Na koncu dolge prečke pa – strmina. Pot zavije direktno navzgor v graben. Ko sem opazoval Klemna in njegovo potiskanje bicikla navzgor, se mi nošenje ni več zdelo tako zelo težko. Pa se ni dal prepričati, da mogoče bi pa kolo vseeno raje nosil,… No ja.

Mimoidoči planinci so bili precej začudeni ob naših pojavah – od druščine ljubljanskih srajc smo (pre)slišali komentar da smo “prf*knjeni”, no Štajerci so bili bolj prizanesljivi, a precej firbčni. Saj bi klepetali, pa smo imeli še precej poti pred nami.

Do nekaj metrov pred kočo je bilo potem celo vozno. Smo bili pa kar veseli, da smo jo končno dosegli.

V koči smo se podkrepili z odličnimi jedmi in prijetno mrzlim radlerjem. Bi kar sedeli v topli koči, pa je bilo treba še v dolino. No, s kolesom gre navzdol vsekakor hitreje kot peš.

Vrhnjega travnatega dela je kar prehitro zmanjkalo – vsaj toliko se je razkadilo, da smo lahko opazovali kam globoko v dolino še moramo. Ko pa smo se enkrat potopili v gozd, so izginili tudi razgledi, a ni bil spust nič manj zanimiv kot prej.

Nižje nastane gozd en kup prepletenih potk – a vse se kasneje spet združijo. Smo pa zato ubirali vsak svoje linije.

Za zaključek pa en fajn strm travnik – pot smo si z veliko domišljije samo predstavljali. Videlo, sledilo se je namreč ni. Gume so na pokošeni strmini blokirale, nobenega nadzora nad biciklom. Ob sestopu pa si bil hitro na ta zadnji – tudi kolesarski čevlji namreč niso imeli nobenega gripa.

Kar naporna tura. Dolga sicer ni – dobrih 24 km, a se je nabralo za 1900 višincev vzpona.